Sanja je bila prepričana, da bo po okrevanju spet dirkala. In res dirka - zadnji dve leti smo jo lahko videli v Buzetu in Lučinah. Spregovorila je o dirkaških začetkih, o bolezni in o tem, zakaj je vesela, da je o raku spregovorila naglas.
Drobceno, komaj 50 kilogramov težko dekle je preživelo raka. Sliši se preprosto, češ, saj 30-letno mladenko zlahka pozdravijo, vendar vsi vemo, da je teh (večinoma ozdravljivih) zahrbtnih bolezni vedno več in v vseh starostnih skupinah. Pri vsakem pacientu se pojavi tudi milijon vprašanj, na katere ni odgovorov. Sanja je bila v poplavi vprašajev povsem prepričana le o eni stvari: da bo spet dirkala. In dirka!
Dobila sva se kar na ljubljanski onkologiji, saj je imela čistokrvna Primorka kontrolo pri zdravniku. Z njo smo hoteli opraviti običajen intervju, na koncu pa je bila ob kavi in kakavu tako prijazna, ustrežljiva in predvsem gostobesedna, da ji ne bi sledil noben diktafon. Na koncu je nastal zelo prijeten pogovor o bolezni, zdravljenju in seveda dirkanju.
Njena bolezen se je začela razvijati leta 2015, čeprav je že ob koncu leta 2014 čutila nenavadne zatrdline v predelu leve prsi. Kot 28-letna športnica verjetno ni pričakovala, da bo izvedela za raka, pa so jo še istega leta operirali, jo napolnili s kemoterapijo in na koncu obsevali. Da je bolezen precej napredovala, dokazujejo še otečene pazdušne bezgavke, ki so jih skupaj z dojkama (sama se je odločila za odstranitev obeh) izrezali. »Ni skrivnost, da sem si dala odstraniti obe dojki, res pa je, da imam zdaj umetne. Večje, kot je zdaj popularno,« je v svojem šaljivem slogu začela pripovedovati svojo zgodbo.
Iz kartinga v Yuga, očetovega 500-'konjskega' dirkalnika se je branila
»Od sedmega leta sem dirkala s kartingom, na začetku kar med gumami na parkirišču nekdanjega smučarskega središča. Nato sem s kartingom dirkala 12 let, tudi v Italiji, in če bi imela zdravje, čas in denar, bi še vedno nastopala,« je priznala. Želja po hitrosti in adrenalinskih vožnjah jo je nato pripeljala do gorskih dirk, kjer je nastopala z Yugom.
»Tvoj oče Marjan Smrdelj je veliko let nastopal s čudovito F3000. Nekako smo ljubitelji dirkanja pričakovali, da boš ravno ti nasledila očeta v tem bolidu, a se ni zgodilo. Zakaj?«, sem drezal. »Oče mi je večkrat ponujal F3000, saj je pričakoval, da ga bom nasledila,« me je presenetila. »Vendar se nisem počutila dovolj pripravljeno, da bi se usedla v več kot 500-'konjski' dirkalnik in z njim vozila 250 kilometrov na uro, zato sem hotela nekaj bolj obvladljivega. Zastava Yugo skupine A je bila moja izbira,« je dejala.
Zadnji dve leti nastopa zgolj na dveh dirkah, v Lučinah in Buzetu, saj ji hitri in tekoči progi na Gorjancih in v domači Ilirski Bistrici ne ustrezata. Ali sta po toliko letih in bolezni še prisotni strast in želja po dirkanju? »Seveda, takoj bi odpeljala celotno sezono, saj me doma podpirajo vsi, od očeta do fanta Mitja, s katerim sva skupaj že osem let. Yugo je pravi dirkalnik, vendar ima eno posebnost, ki me zdaj ovira: nima servovolana. Moja levica je premalo močna, saj je bila po operaciji precej poškodovana, da bi lahko nemoteno zdržala aktivni konec tedna. Pa tudi kosti kažejo prve znake starosti, pravzaprav zdravil,« je odkrito dejala.
Odkod Sanji taka odkritost, da se je skupaj z boleznijo izpostavila v reviji, na televiziji in v svojem kotičku na Facebooku? »Preprosto se mi ni dalo, da bi me vsak drugi znanec na dirki spraševal, zakaj imam klobuk in zakaj nimam več las. Zadevo sem raje objavila in moram reči, da sem se pravilno odločila, saj me zdaj vsi sprašujejo po napredku pri zdravljenju, me objamejo ali mi dajo roko v podporo. Tudi zato imam rada dirkanje, saj sem dobila podporo še od hrvaških, bosanskih ali srbskih dirkačev in navijačev. Z očetom sem tam že večkrat nastopala in taka prijateljstva ostanejo,« je v svojem simpatičnem slogu končala Sanja.
Darko Kobal
foto: Uroš Modlic in arhiv Sanje Smrdelj
Novo na Metroplay: Ajda Rotar Urankar in David Urankar iskreno o zakonu in težki življenjski preizkušnji