Pred dvema letoma začet projekt digitalizacije šolskih poti, ki je letošnjo jesen začel delovati s polno paro, uvaja prvi celovit sistem za aktivno skrb za urejenost in varnost šolskih poti, pri katerem lahko sodelujejo tudi starši.
September je mesec, ko se začenja pouk v osnovnih in srednjih šolah, posledično pa je takrat večina dejavnosti za (večjo) varnost v prometu namenjena varnosti otrok na cestah. V ta namen se v prvem tednu septembra izvaja poostren nadzor prometa, predvsem v bližini šol, kjer policisti prežijo na prehitre in brezobzirne voznike. Na prvi pogled je to – če ne upoštevamo policijskih kontrol čez vse leto – tudi edina dejavnost, namenjena večji varnosti otrok, ki poteka na državni ravni. A ni tako.
Eden izmed ukrepov vzpostavljanja večje varnosti otrok na poti v šolo je projekt digitalizacije šolskih poti. Ta svoje začetke beleži v letu 2016, ko so bile sprejete smernice za šolske poti, te pa nadaljujejo pot, ki jo je (nekdanje) Ministrstvo za šolstvo in šport začelo že leta 1996 z opredelitvijo meril za ugotavljanje ogroženosti učencev na šolskih poteh. V tej je zapisano, da »varnost otrok predstavlja pomemben element v kompleksnem področju prometne varnosti«, in tako je tudi eden izmed temeljev Resolucije nacionalnega programa varnosti cestnega prometa v desetletnem obdobju med letoma 2013 in 2022.
Agencija za varnost prometa meni, da je hoja v šolo izrednega pomena, saj se s tem spodbujajo različne oblike trajnostne mobilnosti, hkrati pa občutek, kako pomembna je na družbeni ravni, prenaša tudi na mlade. Delež otrok, ki pešačijo v šolo, je namreč od osamosvojitve zaradi čedalje večjega števila avtomobilov in posledično njihove uporabe drastično upadel. Če je še leta 1990 90 odstotkov otrok v šolo prihajalo peš ali s kolesom, je danes takšnih le še četrtina oziroma 25 odstotkov. Ob tem je treba omeniti, da lahko starši otroke, ki jih peš spremljajo v šolo, seznanjajo z različnimi situacijami na cesti in v prometu, s čimer jih učinkovito pripravljajo na čas, ko se bodo v prometu znašli tudi sami. Na agenciji poudarjajo, da morajo biti starši ob tem otrokom v vzor.
Seznam vseh digitaliziranih šolskih poti si lahko ogledate na tej povezavi.
Jasno je, da ceste in šolske poti v Sloveniji – in tudi kje drugje v razvitem svetu, kaj šele v državah tretjega sveta – niso popolne. Ko pristojnim službam uspe odpraviti napake in pomanjkljivosti na enem odseku, se napake pojavijo na drugem. Seveda so tu še ceste, na katerih manjkajo ključni elementi za varnost, kot so prehodi za pešce, pločniki, semaforji in tako naprej. Prav pri tem se pokaže uporabnost projekta Digitalizacije šolskih poti.
Projekt je Agencija zasnovala v sodelovanju z naslednjimi institucijami: Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport, Zavodom RS za šolstvo, Ministrstvom za infrastrukturo, Direkcijo RS za infrastrukturo, Inšpektoratom RS za infrastrukturo, Policijo in Skupnostjo občin Slovenije, njegov namen pa je, da se s pomočjo spleta vzpostavi enotna baza šolskih poti v Sloveniji, poti šolskih avtobusov in da se, kar je najpomembnejše, izpostavijo nevarni odseki.
Kot omenjeno, je projekt digitalizacije v praksi zaživel to pomlad. Od takrat lahko uporabniki – v prvi vrsti starši šolarjev – dostopajo do podatkov, ki so jih šole objavile na pobudo AVP-ja. Načrtov šolskih poti, trenutno vnesenih v bazo podatkov, je 331 (leta 2018 jih je bilo165), število šol, ki že imajo digitalizirane načrte, pa je 130 (leta 2018 109). Na omenjenih že digitaliziranih poteh je za zdaj označenih tudi skupno 2673 izpostavljenih točk, to je točk, na katerih morajo biti otroci še posebej pozorni. K tem spadajo ceste brez urejenih pločnikov, prehodi za pešce brez semaforjev, dvojni prehodi za pešce in druge različne nevarnosti. Te so glede na kritičnost označene z rumenim oziroma rdečim klicajem, priložena pa sta tudi fotografija lokacije in napotek, kako naj otroci na teh lokacijah ravnajo.
Preberite še: Šolski prevozi: Komu in zakaj so namenjeni; kaj pravi zakonodaja?
Baza podatkov se sicer, kot je razvidno iz zgornjih podatkov, ves čas veča (število osnovnih šol in njihovih podružnic v Sloveniji znaša 818), med podatki, ki jih šole sporočajo v bazo podatkov, pa so poleg šolskih poti ter nevarnosti še šolska okrožja ter poti šolskih avtobusov. Pregled poti in označevanje kritičnih točk je AVP v sodelovanju z lokalnimi sveti za preventivo in vzgojo v cestnem prometu začel to jesen. Ob tem so ugotovili, da v Sloveniji skoraj ni šole, ki na svojih šolskih poteh ne bi imela vsaj enega kritičnega odseka.
Število slovenskih občin, ki imajo digitalizirane šolske poti se sicer vztrajno veča. Če je imelo leta 2018 tak načrt izdelan le 25 slovenskih občin (kar pomeni, da so k projektu pristopile že vse oziroma skoraj vse osnovne šole in da že imajo pripravljen ter objavljen digitalni načrt poti na zornjem portalu), znaša ta številka že precej preko 60. Vseeno pa je na drugi strani še precej velik delež občin, kjer situacija še ni ustrezno urejena.
Je pa vzpostavitev portala z vsemi podatki prvi korak na poti k vzpostavitvi programa digitalizacije šolskih poti in končnega cilja, varnosti šolarjev. Na podlagi zbranih podatkov se bodo tako šole v povezavi s starši in občinskimi sveti za preventivo in vzgojo dogovarjale o nadaljnjih ukrepih. Ena izmed rešitev je organizacija brezplačnega avtobusnega prevoza za otroke, seveda, če obstoječa infrastruktura to dopušča. Dolgoročno pa je načrt digitalizacije še vedno odprava nevarnih točk in otrokom na urbanih območjih omogočiti, da bodo varno prišli peš v šolo.
Čeprav sta projekt digitalizacije šolskih poti in z njim povezan portal z načrti šolskih poti projekt, s katerim naj bi se pri nas sčasoma izboljšali kakovost in varnost šolskih poti, pa ne gre za prvi tovrsten projekt v Sloveniji. Že leta 2013 se je podobnega projekta za večjo varnost šoloobveznih otrok v Ljubljani lotila Mestna občina Ljubljana. Govorimo o Portalu vzgoje in izobraževanja, gre pa za del projekta Zagotavljanje varnosti in enakih možnosti v prometu za otroke in osebe z oviranostmi, za katerega je MOL še istega leta prejela nagrado organizacije Eurocities v kategoriji Smart Living.
Nagrajeni projekt deluje po enakem principu kot projekt AVP-ja, posledično pa nagovarja enake težave. Na portalu so tako navedene informacije o poteh do učnih ustanov, semaforjih in nevarnih odsekih, ki »pripomorejo k odločitvi staršev pri vključitvi otroka v šolo ali vrtec«. Ob tem je treba omeniti tudi to, da javno dostopni podatki niso namenjeni zgolj označevanju nevarnih odsekov in šolskih poti do osnovnih šol, ampak tudi do glasbenih šol ter vrtcev.
Dobro je torej vedeti, da skrb za varnost otrok ni omejena zgolj na opozarjanje policistov ob začetku šolskega leta in občasne policijske kontrole ter meritve hitrosti na kritičnih točkah, ampak se za povečanje varnosti skrbi vse leto. In kar je najboljše, pri tej skrbi so lahko starši aktivno udeleženi tudi sami.
Novo na Metroplay: Kaj lahko pri e-mobilnosti storimo doma, da zmanjšamo tveganje za požar?