Alfa Romeo Alfa 156 2.0 JTS

Od vsega, zaradi česar smo pred desetletjem ali raje dvema moški na kup zlagali denar, je pri Alfa Romeih ostalo bolj malo, pravzaprav le še dvoje: prepoznaven videz in v celoti športen občutek. Mi, ki nam je nekajdesetletna zgodovina avtomobilizma znana iz prakse, smo v tem času izgubili uplinjače, zadnji pogon in lahke štirivaljne motorje. Iz dneva v dan ugotavljamo, da se časi spreminjajo. In Alfa Romeo seveda ni izjema.

Pravzaprav je bila tudi (tehnična) avantgardnost dolgo lastnost Alf in zakaj ne bi bila tudi danes? Zato, predvsem pa zaradi trenutnih tehničnih trendov so uspešni Alfi 156 ob prenovitvi namenili »nov« motor. Narekovaji ob besedi nov niso tam zaman; dvolitrski štirivaljnik, ki je imel do nedavnega po štiri ventile na valj in po dve svečki na valj, je v vsako od glav nad 83 milimetrov velikimi zgorevalnimi prostori dobil še eno luknjo. Za neposredni vbrizg.

Ni drobnega tiska! Medtem ko večina tekmecev uporablja neposredni vbrizg zaradi možnosti delovanja motorja v področju revne zmesi (presežek zraka), kar posledično pomeni manj porabljenega goriva in s tem manjše onesnaževanje okolja, so se pri Alfa Romeu za vbrizg v zgorevalni prostor odločili predvsem zaradi večje motorne moči. Tudi ekologija in vsi prihajajoči predpisi ECE seveda štejejo, ampak nič prej kot na drugem mestu.

Ni torej treba posebej razlagati, kam je poseg pripeljal; večje so motorne zmogljivosti in manjše je onesnaževanje. Ker gre pravzaprav le za evolucijo že znanega stroja, se ta obnaša podobno kot njegov predhodnik. Ima čudovit glas (kar velja veliko bolj za poslušalca v kokpitu kot za zunanjega opazovalca), ni ravno varčen z gorivom in se neverjetno rad vrti; več je vrtljajev, zadovoljnejše prede. Pri 5000 vrtljajih v peti prestavi se zdi, kot da bi pri okroglih 180 kilometrih na uro motor lahko z veseljem vrtel v nedogled - ali pa vsaj do naslednje bencinske črpalke, in to nekajkrat zapored.

S prirastkom moči je motor izgubil nekaj lepih lastnosti nad prostim tekom, ko ga obletavajo muhe, ki se jih je treba pač privaditi. Speljati (še posebej pri hladnem motorju) ni čisto lahkotno, pri počasni, »polžji« vožnji v nizkih vrtljajih pa motor nadležno cuka. Lastnosti nista lepi, še zlasti ker vemo, da so Alfe že precej bolje delovale. Ampak v isti sapi in v približno enaki meri se je še povečala volja motorja do športne vožnje. Že pri 1500 vrtljajih slabosti izginejo, pri 2500 vrtljajih (če imate ravno v peti prestavi) se boste prav lepo peljali 90 kilometrov na uro in vse naprej je stvar užitka.

Kako? No, menjalnik je športno stopnjevan vse do pete prestave, čeprav se za kak zob ali dva krajšega diferenciala ne bi branili. Podvozje je lahko na luknjasti cesti res glasno (pokanje! ), ampak srednja pot med športnostjo in udobjem je že tovarniško lepo pomaknjena v področje športnosti. ASR? Zelo hiter, kar pomeni, da se ne boste zelo jezili, če ga boste pozabili izključiti na ostrejših ovinkih. Volan? Čudovito in še vedno neprekosljivo neposreden (premaga ga le Alfa GTA), ampak z glasnim servom v skrajnih legah in - kar mu tudi zamerimo - s tovornjaškim obračalnim krogom. Od vse tehnike se s športnostjo pravzaprav še najbolj prereka zavorni ABS, ki povzroči, da med močnim zaviranjem v ovinku karoserija nekoliko zaniha. Ampak to pride šele pri bitkah s fizikalnimi mejami.

Kaj pa sicer? Alfa 156 že na zunaj, kjer ima v primerjavi s predhodnico le nekaj več barve namesto črnine, nakazuje, da gre pravzaprav za drobne izboljšave.

Znotraj je plastika nekaj kakovostnejšega videza, a premalo, da bi se na Bavarskem tega ustrašili. Tudi tam ni dovolj mest za drobnarije in nobenega mesta za pločevinke ali male plastenke. Ni. Sintetika sedežev je groba; potnikom s kratkimi rokavi in hlačami (ali krilci? ) hitro načenja mejo prijetnosti. Radijski sprejemnik se krasno vklopi v podobo, le gumb za vklop in glasnost je hudo neroden. In medtem, ko klimatska naprava še ni našla poti v predal pred sovoznikom, je svoj prostor našel potovalni računalnik z dvojnimi podatki. Nerodno je le, da ga upravljate le z enim gumbom, kar pomeni precej »dolgo pot« naokrog prek podatkov.

In kje je tu romantika ter njen konec? Ah, vi avtomobilski romantiki! Se spomnite, ko ste še nedavno pod motornim pokrovom Alf zagledali motor, motorno glavo, črpalko, sesalni sistem, izpušni kolektor, cevke in cevčice, električne žice . . No, odslej je tam plastičen pokrov. Velik, lep, ampak plastičen. In padel je še zadnji vojak.

Vinko Kernc

Foto: Jernej Prelac