Audi A6 Avant 3.0 TDI Tiptronic Quattro

Kriva je - spet - asociacija. Pregovorno so namreč Audiji zapisani kot avtomobili za poslovneže in za njihove bolj ali manj dolge poslovne poti, najraje po avtomobilskih cestah. Toda - ali ti ljudje nimajo družin ali vsaj partnerjev in ali nimajo trenutkov oddiha?

Tudi (ali predvsem) na takšne računa tako velik Avant. Je že res, da niti najmanj ne sodi v skupino avtomobilov, ki bi jim rekel ljudski (ali s tujko: Volkswagen), saj je treba zanj odšteti toliko kot za manjše stanovanje v mestu ali za manjšo hišo kje na podeželju. Le tako ali drugače uspešni (vsekakor pa na finančnem področju) pridejo v ožji krog favoritov. In tudi med njimi pride do selekcije: čisto zaresen kandidat se mora videti in se veseliti sedeti, voziti in biti viden v avtomobilu s štirimi krogi, kar je v tem cenovnem razredu še posebej pomembno.

Če (ko) smo to osvojili, pride na vrsto vrednotenje. Elegance pojave mu menda ne moremo očitati, niti (ali še posebej) takšnemu, ki ima nekoč le dostavniško, danes pa še vedno trendovsko zaključen zadek z velikim prtljažnikom. In prav tu se je vredno ustaviti.

Pa niti ne zato, ker ima ta Avant še posebej prilagodljiv prtljažni del, vključno z vzdolžnima tračnicama, na kateri je možno pritrditi kar nekaj (predvsem doplačilnih) elementov, ki lajšajo življenje s prtljago v zadku; bolj zato, ker je ta prtljažnik zdaj prav spodobno velik v osnovni (565 litrov ) in v dokončno povečani (1660) izdaji, kar še ne tako dolgo v preteklosti ni bila ravno lastnost Avantov. Se spomnite: Avanti so bili bolj trendovski zaradi videza in manj zaradi velike prostornine za zadnjo klopjo. Takrat smo jim razmeroma majhne litre zlahka oprostili.

Zdaj tudi to ni več potrebno; litrov je (očitno) dovolj. Je pa v vsem drugem ostal tipičen Audi. Če preskočimo zvečine zelo dobre notranje materiale in skoraj brezhibno izdelavo notranjosti, ne moremo mimo notranjega vzdušja: red in urejenost z veliko mero prestiža in kakovosti je tisto, na čemer gradi Audi in kjer je tudi zelo prepričljiv. Veliko pripomorejo detajli, na primer skoraj čarobna notranja osvetlitev: štirikrat (skoraj ksenonsko belo) k nogam in spet štirikrat izpod vratnih oblog.

Tipična je (žal) tudi ponudba opreme: seznam doplačil je dolg in zelo vabljiv, a z vedno isto napako - da je doplačljiv. In kar nekaj postavk s tega seznama se zdi, da bi takšen Avant moral imeti - tudi parkirni PDC spredaj (oba z zadnjim pa še grafični prikaz), navigacijo, gretje in hlajenje sedežev, pametni ključ, televizijo s predvajalnikom DVD in - brez skrbi - še marsikaj bi našli.

Besedi Audi in Quattro gresta nekako tako skupaj kot Adam in Eva ali Stan in Olio. Če je Audi enkrat tako velik, je čisto prav, da je tudi Quattro, se pravi stalno štirikolesno gnan in ustrezno motoriziran, da se motorne zmogljivosti ne zgubijo skozi ’zapleten’ pogon. Če izberete motor 3.0 TDI, niste nič zgrešili; tudi s Tiptronicom (samodejni menjalnik z možnostjo sekvenčnega pretikanja) je navora pretežno dovolj, da se slabih dvesto kilogramov manj kot dve toni težak A6 ne počuti podhranjenega vsaj tja do 200 kilometrov na uro.

Ne glede na razmišljanje z začetka tega zapisa drži: tale A6 se zdi, kot bi bil ustvarjen za (še najraje - saj vemo, zakaj - nemške) avtomobilske ceste; vse do kakih 210 kilometrov na uro lepo nabira hitrost, ne sicer brutalno, saj navsezadnje ni dirkaške sorte, a dovolj hitro, da lahko povsem enakovredno sledite tudi najhitrejšemu prometu, ki ga doživite v družbi hitrih avtomobilov na relaciji München-Nürnberg.

Takole gre v številkah: rdeče polje na merilniku vrtljajev se prične pri 4500, menjalnik v vsakem položaju (torej tudi v ročnem načinu) pretakne pri 4400, pri 220 kilometrih na uro se motor vrti s slabimi 3800 vrtljaji v minuti in pri 4000 vrtljajih v minuti (obakrat seveda v šesti prestavi) se peljete okrog 230 kilometrov na uro. Tresljajev znotraj ni niti takrat in trušč je ustrezno zadušen.

Dober in nezaznaven partner je menjalnik, še posebej ob normalni vožnji, ko bi tehnični laik sploh ne vedel, da obstaja. Dokler od njega ne zahtevate veliko, deluje brezhibno. No, brezhibno deluje ves čas, a velja biti posebej v trenutkih, ko želite na cesti izven naselij tesno prehitevati, na to pripravljeni, kar tudi ne predstavlja težave, saj ročno pretikanje omogoča vnaprejšnje pretikanje v prestavo s pravim motornim režimom. Pravzaprav je edina zamera, kjer si voznik sam ne more pomagati, dokaj počasen štart z mesta (in prvih nekaj metrov), če seveda želi biti voznik takrat hiter.

Se pa tudi v tem A6 pojavlja še ena stara Audijeva lastnost: da karoserija sicer nemoteče, a vseeno razmeroma izrazito niha v vzdolžni smeri - med pospeševanjem v nižjih prestavah ali pri zaviranju. Ni pa, kot se morda še kdo spominja izpred desetletja, takšen A6 več pretirano mehko vzmeten oziroma blažen, a je požiranje grobih in kratkih neravnin vseeno zelo mehko. Napredek na podvozju je očiten.

Turizma (osebnega, seveda) se takšen A6 ne brani, pa tudi avanturizma ne, če pod slednje štejete kakšne manj ustaljene, morda adrenalinske športne aktivnosti (ki zahtevajo večje ali manjše rekvizite) lastnika in potnikov. Vsekakor pa nakup tako velikega Avanta ni avanturizem; vedno je nekje neka ne prav kratka vrsta ljudi, ki preži na rabljenega. Le pri ceni je treba priti na skupni imenovalec.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič