Citroën C8 2.2 16V HDi SX

Osmica iz imena tega avtomobila seveda nima nobene zveze z omenjenim osemletnim obdobjem, je pa nedvomno zanimivo, da se v tem času zasnova avtomobila ni postarala. Če bi se, si je štiri blagovne znamke (oziroma dva avtomobilska koncerna, PSA in Fiat) ne bi upale ponovno poslati na trg. Ker se torej ni, so jo le spretno dodelali, pametno izkoristili njen potencial, obdržali medosje, razširili koloteka, prenovili pogonsko ponudbo in opazno podaljšali (270 milimetrov, se pravi več kot četrt metra! ), sicer pa tudi delno razširili in povišali karoserijo. Izvolite, C8.

Tako mu je ime, ker je Citroën. Več kot očitno je, s čim prepričuje C8; kdor ljubi lahkotnost življenja, kdor sovraži togo, zadrto okolje, kdor daje poudarek oblikovanju in praktičnosti bivalnega prostora, ta - če obenem seveda razmišlja o limuzinskem kobiju (ali pa tudi ne) - mora skozi C8. Verjemite, vredno je poskusiti.

Veliki Citroënov ključ je končno dobil vsebino: štiri gumbe za daljinsko krmiljenje s ključavnicami. Dva med njimi sta namenjena odklepanju (in zaklepanju), druga dva drsnim bočnim vratom. Ta se zdaj namreč odpirajo električno. Ja, mi smo bili kot otroci, mimoidoči so se radovedno (in odobravajoče) ozirali, ampak ostanimo le pri pohvali o praktičnosti. Prvenec je že davno mimo, saj Američani takšno razkošje poznajo že vsaj desetletje.

Drugi par bočnih vrat me spominja na Soško fronto: ko govorimo o limuzinskih kombijih, ena stran trmoglavi pri klasičnem odpiranju, druga pri drsnem načinu, dejstvo pa je, da fronta že vsaj osem let miruje. Kupci, na koncu edini odločilni dejavnik, nekako odobravajo oboje. In tako »enoprostornik« PSA/Fiat ostaja pri drsnih, konkurenca pa pri klasičnih vratih.

Ja, električno odpiranje, velika vstopna površina in malo potrebnega bočnega prostora nedvomno govorijo v prid drsnim vratom. In tako se je na našem testu ponovno izkazala njihova dejanska praktičnost. Vstopanje je preprosto (če odštejete dokaj visok prag avtomobila) na sedeže druge vrste in malo manj v tretjo vrsto. Testni C8 je bil sicer opremljen le s petimi sedeži, a njegovo dno ponuja možnost, da kateregakoli od treh iz druge vrste namestite v tretjo vrsto. Tam sta tudi tritočkovna varnostna pasova in okenska varnostna blazina.

Ko to nekajkrat storite, postane odstranjevanje sedežev po potrebni motoriki preprosto opravilo, ampak sedeži so še vedno neljubo težki in nerodni za prenašanje. Toda zaradi vsestranskosti druge in tretje vrste sedežev se glede tega ne bi smeli naglas pritoževati: vsak od sedežev je nastavljiv po dolžini in vsakemu naslonjalu posebej lahko nastavite naklon. In vsako naslonjalo lahko preklopite v zasilno mizico.

Potnikom v zadnjem delu C8 tako ne bo hudo; kolenskega prostora je (lahko) veliko, v višino tudi najvišji ne bi smeli imeti težav in na B-stebričkih si skrajna potnika v drugi vrsti lahko nastavita intenzivnost vpihavanja zraka. Ne pričakujte pa letalskega udobja: sedežni del je še vedno dokaj nizek in sedežne mere nasploh niso razkošne.

Ne glede na izvirnost in prilagodljivost zadnjega dela C8 se še vedno najbolje godi potnikoma na prednjih sedežih. Ta sta razkošnejših mer, sicer s preveč ravnima sedaloma (podmorniški učinek! ), a v celem udobna.

Kdor ljubi vožnjo z naslonjenimi rokami, bo v C8 nedvomno zadovoljen, saj obloga vrat na eni in višinsko prilagodljiva naslona na drugi strani omogočata prijeten počitek komolcev. Volanski obroč ni najboljši v (tem) C8: je plastičen, precej položen, sicer nastavljiv v vse smeri, a nekoliko pomanjkljivo navzdol, pa tudi oprijem obroča s štirimi prečkami ni najboljši. Zato pa navdušuje mehanika obvolanskih ročic, vključno s tisto za nadzor avdio (dobrega) sistema, predvsem pa navdušuje celotna armaturna plošča.

Ta krepko deli svet na dva pola. Nekaj je takšnih, ki načelno in vnaprej zavračajo sredinsko namestitev merilnikov, večina pa jih odobrava in tudi naše izkušnje so izključno dobre. Odmik oči s ceste je neznaten, vidljivost nanje pa je podnevi in ponoči zelo dobra. Trije krogi so podloženi z barvo mentola ali nežne pistacije, skupaj z luknjo v armaturni plošči za njimi ter s svojevrstno oblikovano plastiko pa to pomeni svežino v dojemanju avtomobilskega kokpita.

Morda res ni revolucionarno, je pa novo in prijetno na pogled.

Zaradi oblike ergonomija ne trpi. (Skoraj) vse kontrolne lučke so zbrane tik za volanskim obročem in pritrjene na volanski drog. Z izjemo primera, ko parkirate z delno zasukanim volanom, je vidljivost nanje vselej brezhibna. Na srednjem delu armaturne plošče so komande klimatizacije, ki so logično zbrane okrog dobro vidnega zaslona, nekoliko više je (še vedno, kot v Evasionu, s pokrovom) radijski sprejemnik in bliže volanskemu obroču je (še vedno) prestavna ročica. Poleg tega ponuja C8 celo vrsto predalov in predalčkov, a smo vseeno pogrešali dvoje: enega, ki bi ga klimatska naprava ohlajala, in enega univerzalno priročnega za malenkosti, ko voznik sede za volanski obroč. Manjkata tudi žepa na zadnjem delu naslonjal prednjih sedežev, ker sta tam majhni plastični mizici.

Povsem ravno dno avtomobila ima dobre in slabe strani; takšno, kot je, je v osnovi namenjeno že opisani sedežni prilagodljivosti, a zaradi njega nimate kam postaviti vrečke iz trgovine, na levo stran voznikovega sedeža postavljena ročica ročne zavore pa je že nekoliko močnejši roki težko dosegljiva. In ker je v zadnjih letih v modi sedeti visoko, je dno notranjosti precej visoko od tal. Načelno sicer pri tem ni zadržkov, le dami utegne pri vzpenjanju na sedež počiti kak slaboten šiv na ozkem krilu.

Teža C8 se vzpenja opazno prek tono in pol, zato takšna karoserija zahteva nekaj zmogljivejši pogonski stroj. V testnem C8 je bil 2, 2-litrski, 4-valjni, 16-ventilski sodoben turbodizel (HDi), katerega navor je povsem zadovoljil. V mestu je takšen C8 lahko živahen, na primestnih cestah omogoča varna prehitevanja. Tudi moči je dovolj, da se z njim lahko vozite v širšem tolerančnem območju okrog hitrostnih omejitev na avtomobilskih cestah. V vseh naštetih primerih bo prijazna celotna mehanika, od menjalnika do podvozja.

C8 je tudi lepo vodljiv, edino v mestu vas utegnejo ujeziti njegove ne več povprečne zunanje mere. Z dolžino skoraj štiri metre in tričetrt postanejo nekateri standardni parkirni prostori premajhni. Prav v takšnih primerih smo se spomnili malega testnega C3, ki je razvajal z ultrazvočnim pripomočkom za (vzvratno) parkiranje, testni C8 pa tega ni imel . .

Motor, ki se sicer odlično izkaže, pa nima lahkega dela; pri majhnih hitrostih premaguje težo, pri velikih se bori s čelno površino avtomobila, vse skupaj pa se pozna pri porabi. Tako boste z njim težko prišli opazno pod 10 litrov na 100 kilometrov; avtocestno potovanje, četudi zmerno, bo zbralo dobrih 10 litrov, mestna vožnja 12, naše testno povprečje pa je bilo kljub temu (in upoštevaje vse izhodiščne veličine) ugodno: znašalo je le dobrih 11 litrov na 100 kilometrov.

Krepko več bi porabil, če bi ga priganjali v ovinke, ampak takrat se prične tudi karoserija opazno nagibati, motor sam pa postane nad 4000 vrtljaji v minuti glasen. Rdeče polje na merilniku vrtljajev se prične sicer šele pri številki 5000, ampak vsakršno priganjanje nad 4000 je brez pomena; tako trenutno (poraba) kot dolgoročno. Če upoštevate te nasvete, bo vožnja varčna in udobna, tako zaradi dobrega blaženja kot zaradi le zmernega notranjega trušča.

Tako utegne C8 zadovoljiti vse: od očetov do gospa in njihovih malih nagajivcev. Vsi drugi, ki iščejo kaj drugega kot udoben, neutrujajoč in prijazen prevoz, lahkotnost bivanja, bodo morali iskati vsaj na drugem koncu istega prodajnega salona.

Vinko Kernc

Foto: Vinko Kernc, Aleš Pavletič