Fiat Stilo 1.6 16V Dynamic

Dejstvo je, da se mora človek vsake nove stvari navaditi in ji nekako pustiti, da mu zleze pod kožo. Šele potem imajo vse njegove pripombe, opazke ali kritike v kakršnikoli obliki vrednost. Čas, ki je potreben za »lezenje« novih stvari pod kožo, se seveda razlikuje od posameznika do posameznika. Enako velja tudi za predmete in stvari, ki morajo uporabniku ali kritiku preiti v navado. In ker smo medij, ki se ukvarja z avtomobilizmom, se bomo seveda posvetili avtomobilom.

Doba privajanja na nov avtomobil se šteje s številom prevoženih kilometrov. So avtomobili, pri katerih je potrebnih le nekaj sto metrov, da se počutite v njem kot doma v najljubšem fotelju, so pa tudi takšni, pri katerih je ta doba krepko daljša. Mednje spada tudi novi Fiat Stilo.

Stilo je potreboval kar nekaj kilometrov, da se je mu uspelo zasidrati dovolj globoko pod kožo. Po prvih razočaranjih je torej nastopil čas, da se je pričel kazati v boljši luči.

In kaj je bilo v tem obdobju najbolj moteče? Prvi na lestvici so vsekakor prednji sedeži. Pri njih so italijanski inženirji odkrivali nove zakonitosti ergonomije. Prednja sedeža sta postavljena podobno visoko kot pri limuzinskih kombijih, kar ne dela težav. Znano je, da se običajno pritožujemo nad premalo izbočenim naslonom, ki posledično premalo podpira hrbtenico.

V Stilu je zgodba obrnjena na glavo. Je že res, da je pravilna drža človeškega telesa oziroma, natančneje povedano, hrbtenice v obliki dvojnega esa, toda Italijani so vendarle nekoliko pretiravali. Naslon je v ledvenem predelu močno poudarjen. Zaradi tega je hrbtenica pri sedežu s prilagodljivo ledveno oporo zaradi opisane težave (najbrž) povsem sproščena.

Drugo mesto so si zaslužile trde in za uporabo neprijetne obvolanske ročice. Odpor vzmeti, ki zadrži ročko v vklopljenem položaju (npr. smerniki), je prevelik, tako da ima voznik sprva občutek, da jih bo zdaj zdaj polomil.

Podobno daje prestavna ročica vozniku samosvoj občutek. Gibi so sicer kratki in dovolj natančni, vendar je občutek na ročici »prazen«. Prosti del giba ročice je brez »povednih« uporov, nadaljnjemu potiskanju ročice v prestavo se sprva upre trda vzmet sinhronskega obroča, čemur sledi »prazen« vklop prestave. Občutki, ki v vozniku najbrž ne bodo vzbujali posebnih želja po izdatnejšem sprehajanju skozi prestave. Zelo verjetno obstajajo ljudje, ki so jim Fiatovi menjalniki po godu (zgodbica o moči navade), res pa je tudi, da je število ljudi, ki se bodo morali menjalnika še navaditi, vsekakor večje.

Pa preidimo s predela avtomobila, ki je potreben nekaj več navajanja, na področja, kjer to zagotovo ne bo potrebno.

Prvi je motor, katerega zasnova je doživela krepko osvežitev. V uporabo ponuja 76 kilovatov (103 konjev) največje moči pri 5750 vrtljajih ročične gredi na minuto. Tudi 145 njutenmetrov največjega navora in malo preveč »hribčkasta« krivulja navora v motoroznanstvu ne postavljata meril, kar se še enkrat pokaže na cesti.

Prožnost je le povprečna, a zadostuje, da se pospeševanje (od 0 do 100 km/h v 12, 4 sekunde, kar je za poldrugo sekundo slabše od tovarniškega podatka) 1250 kilogramov težkega Stila konča pri sprejemljivo veliki hitrosti 182 kilometrov na uro (1 km/h manj, kot obljublja tovarna). Zaradi le povprečne prožnosti voznik nekoliko odločneje pritiska na stopalko za plin, kar se odraža tudi v nekoliko večji porabi goriva. Ta je na testu znašala ne ravno najbolj ugodnih 11, 2 l/100 km, pri čemer je pod mejo 10 l/100 km padla le pri pretežno zunajmestni vožnji.

Za krotenje »odvečnih« motornih konjičev skrbi sistem ASR. Njegovo delovanje je učinkovito in več kot le izpolnjuje pričakovanja. Da pa voznik ne bi prevečkrat uporabil tipke za izklop nadzora nad zdrsom pogonskih koles, so poskrbeli z močno svetlečo kontrolno lučko v stikalu. Njeno svetenje je ponoči namreč tako močno, da kljub nizki namestitvi na sredinski konzoli ob prestavni ročici dobesedno bode v oči in moti pri vožnji.

Pohvalo si zasluži tudi podvozje. Požiranje daljših in krajših valov ter neravnin je učinkovito in nadvse udobno. Petvratni Stilo je zagotovo bolj družinsko usmerjen kot njegov trivratni brat in če upoštevamo še dejstvo, da je petvratna karoserija celo višja od trivratne izvedenke, potem je rahlo večje nagibanje petvratnega Stila povsem sprejemljivo.

Fiatov Stilo je torej še en izdelek avtomobilske industrije, ki potrebuje nekaj več prvotnega privajanja. Čas, ki je potreben za to, je delno odvisen tudi od vas samih, saj ni nepomembno, kakšen avto ste doslej vozili. Ko se torej odpravite v Fiatov salon in se odločite za testno vožnjo, poprosite prodajalca za rahlo večji krog in se ne odločite zgolj na podlagi prvih petih kilometrov. Tako kratka preizkušnja je lahko zavajajoča. Upoštevajte človeško hibo, ki se ji reče moč navade, in ne ocenjujte novih stvari (avtomobila) zgolj na podlagi doslej znanih podatkov. Dajte mu možnost, da se pokaže v svoji najboljši luči, in ga potem ocenite. Ne pozabite: človeško dojemanje okolice se po dobi privajanja običajno spremeni.

Dajte mu možnost. Mi smo mu jo in ni nas razočaral.

Peter Humar

Foto: Aleš Pavletič