Nissan Almera Tino 1.8 Visia

Štiri leta in pol dolga doba v svetu avtomobilizma nedvomno pomeni, da je avto vstopil v zrelejša leta svojega življenja. Še toliko bolj, če pomislimo, da je Tino po japonskih cestah veselo vijugal že dve leti prej. Ob dejstvu, da je predstavnik razreda, ki v zadnjih letih doživlja morda največji razcvet, pa je situacija še za odtenek bolj resna.

Vendar ne tragična. Tino je kljub svoji starosti še vedno privlačen izdelek. Seveda, če niste prevelik zagovornik evropskih oblikovalskih smernic. Zaobljen zadek, ki so mu ga namenili, morda ni v prid prostornosti prtljažnika, poskrbi pa za eleganten zunanji videz. Rahlo vzpenjajoča se stranska linija je tista, ki poudarja dinamičnejši značaj, zanimivo zaobljeni in spodaj povsem ravno odrezani žarometi na nosu pa ohranjajo prepoznavnost tega avta. Ker je Tino predstavnik razreda, v katerem igra notranji prostor pomembno vlogo, si revolucionarnih sprememb na njem niti ne smemo želeti. Vseeno pa drži, da si avto, ko dopolni štiri leta, zasluži prenovo. Pa čeprav le manjšo.

To so Tinu oblikovalci namenili v notranjosti. Sredinska konzola je tam, kjer je bil nekoč avdiosistem, zdaj dobila velik barvni zaslon, bogat s številnimi informacijami (RDS-sporočila, klimatska naprava, potovalni računalnik). Lično prenovljen in s svojimi komandami precej napreden avdiosistem (po vzoru tistega v Primeri) se je preselili nadstropje nižje. Tik pod njim pa se zdaj nahaja predvajalnik zgoščenk. Privlačno, ni kaj, ampak teh sprememb, če niste prej nikoli sedli v Tina, najverjetneje sploh ne boste opazili.

Osnovne linije armaturne plošče namreč ostajajo nespremenjene. Enako velja za volanski obroč, merilnike, stikala in sedeže. Povedano z drugimi besedami: voznik še vedno sedi visoko, kar je sicer v prid dobri preglednosti, ne pa tudi občutkom v ovinkih (nagibanje karoserije). Volanski obroč je (pre)položen, stikala in merilniki so nižje, kot to ukazujejo sodobni avtomobili, predalov je dovolj, vendar prav vsi niso uporabni, kozmetičnih ogledalc ne iščite (dame! ), ker jih ni, in če se dotaknemo še luči za osvetlitev notranjosti, ugotovimo, da je tudi ta ena sama. Najdemo jo na stropu, tik ob vzvratnem ogledalu, to pa pomeni, da je med vožnjo precej neuporabna (beri: moteča).

Dokaz, da let v svetu avtomobilizma zlepa ni mogoče pretentati, je tudi mehanika, ki vlada v Tinu, in z njo povezana dinamika vožnje. Pa da ne bo pomote, avto ni star, le z najnovejšimi tekmeci se nekako ne more več kosati. Edini bencinski motor, ki je na voljo (pri nas! ), je sicer spodobno zmogljiv, vendar znotraj potniške kabine tudi precej glasen in nič kaj varčen.

Menjalnik je nenatančen, občasno zatikajoč in preveč zračno vpet, da bi bil lahko za vzor ostalim tekmecem. Vzmetenje je uglašeno udobju primerno, kar je dobro, ni pa dobro, da se avto zaradi tega v ovinkih precej nagiba in da prednje notranje kolo zlahka zgubi stik s podlago. In tako je jasno, da boste morali stvari, ki vas bodo navduševale v Tinu, iskati drugje. Na primer v prostoru za prednjima sedežema.

Če ste pravi kupec srednje velikih limuzinskih kombijev, pa vas bo to verjetno tudi najbolj razveselilo. Namesto klopi se tam namreč nahajajo trije povsem ločeni sedeži. Skrajna dva sta vzdolžno pomična, prav vsi pa so zložljivi, prekucljivi in po potrebi odstranljivi. To pa je nenazadnje tista bistvena lastnost, zaradi katere se kupci odločijo za nakup enoprostorca.

Matevž Korošec

Foto: Aleš Pavletič