Nissan Qashqai 2.0 dCi 4WD Avt. Premium

Takšna je zgodba glede na tovarniške podatke. Ne gre zanemariti resnice, da je pri slovenskem Nissanu mogoče naročiti šeststopenjski samodejni menjalnik (cena je 1.450 evrov) samo v kombinaciji z dvolitrskim turbodizlom (110 kilovatov), ki ? mimogrede ? pomeni vrh Qashqaieve motorne ponudbe.

Kot ste verjetno razbrali že iz uvoda, samodejni menjalnik nekoliko zamori veselje motorja do dela in skrbi, da ga pota ne bi zanesla na stran brutalnežev. Vse je postreženo z mehkobo. Zgodilo se je, da sem zamenjal Qashqaia s CVT-jem za takega s klasično avtomatiko, in ker so bile misli prvih nekaj kilometrov zelo mirne vožnje z novincem nekje drugje, sploh nisem opazil, da imam opravka z drugačnim menjalnikom. Veliko je k temu pripomogla tudi zelo podobna prestavna ročica. Prva ugotovitev je bila torej ta, da menjalnik menja zobnike zelo mehko (a vseeno opazno, ko imate glavo na pravem mestu), kar je praksa tudi pri menjavi ob polnem plinu, ko elektronika sicer dvigne motorne vrtljaje vse do rdečega polja (ta se začne pri 4.500/min), a prestavo zamenja elegantno in počasi.

Elektronika poseže tudi v delovanje ročnega načina, če je zaradi previsokih vrtljajev ogroženo zdravje motorja ali če bi ta agregat zaradi prenizkih vrtljajev ugasnil. Zgodba je lahko tudi obratna ? voznik se sredi samodejnega načina odloči, da bo pretikal sam, pomakne prestavno ročico v levo in s pomikanjem naprej pretakne v višjo oziroma s pomikom proti sebi v nižjo prestavo ter tako pretika ročno.

Program ‘manual’ pa ni namen takšnega Qashqaia, saj je delovanje v samodejnem načinu dovolj dobro: pri prehitevanjih ali vključevanju v promet se menjalnik ne moti, se ne obotavlja in le redkokdaj cuka. To se zgodi včasih pri pretikanju iz tretje v drugo ali iz druge v prvo prestavo.

Dvolitrski dizel dCi s turbopuhalom in vbrizgom po skupnem vodu zagotovo pride še bolj do izraza pri ročnem menjalniku, saj avtomatika s svojo mehkobo umiri vseh 150 ‘konjev’ in kar 320 Nm navora, ki sicer omogočajo, da na ravnini speljete tudi v drugi prestavi. S takšnim Qashqaiem ste na cesti lahko tudi čisto spodobno hitri, le od pospeškov ne pričakujte, da vam bodo na čelo nalili kapljice potu. Menjalnik sicer dobro ‘posluša’ in vztraja pred rdečim poljem vrtljajev, ko spozna, da si voznik želi hitrejše vožnje. Hitrejši vozniki bodo morda nergali le nad časom, ki si ga vzame Qashqai, da ukaz s pohojene stopalke za plin udejanji v motornih vrtljajih. A čas je, kot smo omenili že v naslovu, relativen in večina voznikov relativnosti sploh ne bo povezovala s počasnostjo.

Motor je zjutraj v mrazu pričakovano glasen, zatem pa se njegovo delovanje umiri na čisto spodobno raven decibelov in spomin na dizla je živ le še pri višjih vrtljajih. S testnim Qashqaiem se lahko povsem spodobno peljete že pri 1.500 vrtljajih na minuto. Takole, s (približno) tisočakom in pol, gre brez težav v četrti prestavi pri okoli 50 km/h.

Pri Qashqaiu s samodejnim menjalnikom je poraba večja: kombinirana poraba po tovarniških podatkih presega porabo Qashqaia z ročnim menjalnikom za skoraj liter plinskega olja na 100 prevoženih kilometrov. Ali tovarniški podatki držijo, smo lahko tudi preverili: testni 2.0 dCi s samodejnim menjalnikom je v povprečju porabil najmanj devet litrov in največ 10, 3 litra na 100 kilometrov. Poraba goriva torej ni adut te različice, za kar so krivi tudi višja karoserija (več upora), štirikolesni pogon in večja masa avtomobila, ki je presegla 1, 6 tone.

Odločen in natančen samodejni menjalnik se dobro poda Qashqaievemu pogonu, spet pa je tu omejitev: ta menjalnik je mogoče pri nas dobiti le v paketu s 4WD. Izbira pogona je delno prepuščena vozniku, ki lahko izbere dvo- ali štirikolesno gnan način (elektronika razporeja moč na premi glede na potrebe) ali pa z vrtenjem izbirnega gumba zaukaže sredinsko zaporo diferenciala. Križanec Qashqai je zaradi visoke nasajenosti primeren za vožnjo po kolovozih ali snegu (pogoj so dobre gume), višina ga (spredaj) naredi preglednejšega, lahkotna sta vstopanje in izstopanje.

Prtljažnika je z 352 litri manj, kot bi pričakovali, spremenljivost notranjega prostora je slaba (le podiranje naslonjal zadnjih sedežev), vzmetenje je udobno (kakšna kratka neravnina vseeno uide v kabino), oprema Premium pa tako bogata, da je cena testnega Qashqaia zapeljala v višave.

V praksi Qashqai preseneti še s skromnim nagibanjem karoserije glede na tip vozila. Inženirji, ki še vedo, kaj je užitek v vožnji, so servoojačali tudi volanski mehanizem. Notranjost je zanimiva, ergonomija ima še nekaj rezerve (neosvetljeni gumbi, le voznikova šipa se spusti samodejno, slaba berljivost osrednjega zaslona ob močnejši sončni svetlobi, za vklop zadnje meglenke je treba vklopiti prednji), pri odpiranju vrat prtljažnika je treba paziti na glavo, kamera, ki pomaga pri vzvratni vožnji, pa je v dežju slabo uporabna. Pametni ključ v opremi Premium olajša uporabo, telefon s povezavo Bluetooth omogoča varnejše telefoniranje, ogrevani sedeži odženejo zimski mraz, ksenonska žarometa s pranjem svetita zanesljivo, zaradi 17-palčnih litih platišč in panoramskega strešnega okna pa je tak Qashqai drugačen od preostalih različic tudi na zunaj.

Mitja Reven, foto:? Vinko Kernc