Peugeot 3008 1.6 THP (110 kW) Premium

Predvsem za novega 3008 velja, da je zelo netipičen Peugeot. Ne sicer tako nenavaden kot večji brat 4007, ki je, roko na srce, preoblečeni, Mitsubishijev Outlander, a iz družbe Tristoosmic in Dvestosedmic močno štrli ven. Tako je predvsem zaradi pompozne oblike.

Ogromen nos, dvignjen in z za Peugeote neznačilno visoko nameščeno registrsko tablico pa z veliko masko, vstopnimi režami za zrak in ogromnim parom prednjih luči, ki se zajeda globoko v na videz porezane blatnike, česar smo od tega dela PSA že vajeni.

3008 je zadaj še bolj nenavaden, saj so tam kot pri 4007 dvojna vrata prtljažnika (a v primeru 3008 gre za manjša) in kot nekakšne barvne packe nameščene zadnje luči. Zadnja šipa je s svojo majhnostjo popolno nasprotje dolge in velike srednje. Posledično je vzvratna vožnja nekoliko težja, a se lahko manjša nepreglednost kompenzira s parkirnimi tipali (doplačilo 300 evrov). 3008 ni SUV in tudi noče biti. Hvali se, da je še več.

Več? Zmes kombilimuzine, SUV-a in enoprostorca. 3008 je SUV zaradi višje oddaljene karoserije od tal in posledično visokega sedenja, kar nosi na pladnju boljšo preglednost nad dogajanjem okoli avtomobila, ki bi ga po velikosti lahko postavili v vrh spodnjega srednjega avtomobilskega razreda. Blizu 308.

Zanimivo je, da so občutki za volanom bližje tistim v kombilimuzini kot tistim v enoprostorcu, saj je streha, predvsem pa zgornji okvir vrat, precej blizu voznikovi glavi, kar še zlasti velja za različico s panoramsko streho, kot je bila testna. Lastnik 3008 se bo najbolj razveselil njegovega prtljažnika. Ne sicer zaradi sicer povsem zadostne litraže, ki pa ne drži rekordne vode, bolj zaradi posluha do uporabnika, s katerim so ustvarili prostor za zadnjo sedežno klopjo.

Če se ustavimo najprej pri dvojnih vratih. Njihova pomanjkljivost je, da spodnji del, ko je odprt, jemlje nekaj manevrskega prostora za nalaganje. Precej več je plusov, od tega, da je na tesnih parkiriščih zelo priročno odpreti majhen zgornji del, do dveh polic, od katerih spodnja omogoča večnivojsko razporeditev.

Včasih je zoprno, ko imaš le dve roki, pa bi rad v avto zlagal špecerijo. S 3008 ne bi smeli imeti težav, saj se spodnja polica, ki iz prtljažnika naredi dvojno dno, lahko zatakne po diagonali. Zatakneš, naložiš in polico namestiš na svoj položaj.

Lahko jo postaviš nizko ali višje, nekje nad nivojem zaprtega spodnjega dela, kar ima zopet več prednosti: boljšo razporeditev, lažje razkladanje in nakladanje zaradi minimalnega nakladalnega robu, poleg tega lahko stvari v spodnji (ali zgornji) del nakladate in razkladate neodvisno od česa drugega.

Prtljažnik se po sistemu dve tretjini tretjina poveča z zelo preprostim zlaganjem naslonjal zadnje sedežne klopi (vzvoda sta v stebričkih prtljažnika), v kateri je luknja v sredinskem delu v pomoč pri prevozu daljših predmetov, hkrati pa je tudi naslonjalo za komolce zadnjih potnikov. Nekoliko smo bili razočarani nad prilagodljivostjo novega Peugeotovega aduta.

Ni ne vzdolžno pomične zadnje klopi ne nastavljivih naslonjal zadaj. Bi moralo pa biti zadaj povsem dovolj prostora tudi za dva odrasla, posebej za njuna kolena. Če mislite, da je 3008 velik posebnež med levi zaradi zunanjosti, še niste sedeli za volanom. Ta je sicer s svojim nekoliko preobilnim obličjem stari znanec, a popolnoma drugačna zgodba je ob voznikovem desnem kolenu.

Tam je zelo zajetna sredinska konzola, ki daje občutek, da je vozniška kabina nekakšno letalsko gnezdo. Sprednja sedeža sta dobra, položaj za izdatno nastavljivim volanom ugoden. Manj razveseljivo je, da je malo kakovostnih odlagalnih mest.

Resda lahko marsikaj pospravite v ogromen predal v sredinski konzoli (klimatiziran, z lučko), za Peugeotove standarde zelo skromen predal pred sovoznikom, pokrit predal pod volanom pa v vratna odlagališča, v poličko nad zaslončkom, v žepka na hrbtiščih prednjih sedežev, v žepek ob sovoznikovem levem gležnju, v poličko pod volanom, v pokrita predala pod stopali zadnjih zunanjih potnikov in v utor za pločevinko na sredinski konzoli, a ko imate v rokah dve pijači iz restavracije s hitro prehrano, ne veste natančno, kam bi z njima.

Če smo lahko še malce zlobni, bi navili ušeska tudi tistim, ki imajo na vesti položaj gumbov za izklop notranjega alarma in parkirnih tipal (gumba sta na levi strani pod volanskim obročem, ki ju zakriva) ter rešitev zaslona potovalnega računalnika.

V sredinsko konzolo bi lahko dali kaj novejšega, ne te prežvečene oranžne robe, ki je poleg tega slabše vidna ob močnejši sončni svetlobi in načne kak živček, ko vklopiš potovalni računalnik, pa ga čez nekaj sekund povozi izpis radijske postaje. Izkušnje z dvopodročno klimatsko napravo testnega P3008 so nam dale občutek, da je njeno samodejno delovanje dokaj sramežljivo, zato je dobrodošla ročna pomoč.

Elektronika 3008 z zadrževanjem skrbi za lahkotna speljevanja v klanec in sama zateguje ročno zavoro. To je mogoče aktivirati in deaktivirati s pritiskom na stikalo, njeno samodejnost pa lahko izključimo v izbirniku, a potem vas bo vsakič, ko boste parkirali (na ravnem), pri izstopanju pospremilo 'kričanje' avtomobila, da ročna zavora ni zategnjena.

Bolje je avtomobilu pustiti, da zateguje in odteguje po mili volji, kar ima tudi dobro stran – enostavnejše upravljanje. Pazite le, da v avtopralnici s tekočim trakom ne boste ugasnili avtomobila, ker bodo težave. Načeloma je življenje s 3008 lahkotno in predvsem udobno. Ko bi le imel še pametni zagonski ključ in ko bi na smetišče zgodovine romale stvari, kot so odpiranje posode za gorivo s ključem.

Pod motornim pokrovom testnega Peugeota 3008 je svoje delo več kot zadovoljivo opravljal BMW-jev 1, 6-litrski bencinski turbo, ki ga poznamo tudi kot člana motorne zasedbe 308, 207 in Minija, če se omejimo le na dve znamki. Med mirno vožnjo se je 1.6 THP v povprečju zadovoljil s sedmimi litri goriva, kar je dober rezultat, ki ga ne pokvari niti desetlitrska poraba, ki jo zahteva nevarčna vožnja.

Motor že pri 1.400/min streže 240 Nm navora, kar omogoča lenarjenje z ročico šeststopenjskega ročnega menjalnika, ob vrtenju do skoraj šestih tisočakov, kjer doseže največjo moč 110 kilovatov, pa tudi športne užitke, ki jih zmoti le slaba trakcija pogonskih koles na bolj spolzki podlagi.

Čeprav pri Peugeotu prodajajo sistem Grip Control (različne nastavitve stabilizacijskega ESP-ja za vožnjo po blatu, snegu in pesku, do hitrosti 50 km/h je tudi izklopljiv) kot enakovrednega štirikolesnemu pogonu, je resnica drugačna.

3008 se med ovinki sicer dobro znajde, saj je nagibanja glede na visoko težišče dokaj malo (za krotenje zadka je pri tej različici in pri najmočnejšem dizlu kriv dodan tretji blažilnik, ki deluje kot hidravlični stabilizator), vozne lastnosti pa so prepričljive tudi zaradi vztrajanja v ohranjanju smeri (da je fizika na delu, najprej s siljenjem iz ovinka opozori nos), a smo vozili že nekaj štirikolesno gnanih tekmecev, katerih predstava je bila zaradi boljšega prenosa moči na cesto bolj prepričljiva.

Velik delež pri občasnem škripanju na križiščih pade tudi na 16-palčna balonasta obuvala, ki so sokriva tudi za precej dolgo zavorno pot. Je pa temu novemu Peugeotu treba priznati, da je udoben. S tem motorjem tudi manj hrupen, to pa je glavni razlog, da bi se odločili za nakup. Za konec bi se dotaknili še dobre serijske opremljenosti 3008.

V osnovni opremi Confort Pack ima ta Peugeotov model med drugim ESP, električno ročno zavoro, šest varnostnih blazin/zaves, električno pomične šipe in ogledala (tudi ogrevana), ročno klimatsko napravo, MP3-radio in potovalni računalnik.

Iz oči v oči . .

Vinko Kernc: Zaslepljen s tehničnimi detajli pogosto ne vidim resničnega sveta: ko je prihajal Qashqai, nisem razumel, kaj hoče povedati. Zdaj (po bitki in generali …) je jasno: recept je (zelo) uspešen. Zato ne dvomim, da bo uspešen tudi 3008, ki nekako spada v isti (dokaj nov) podpodpodrazred (nečesa pač), ima pa tudi to dobro lastnost, da je zunaj manj oster od drugih Peugeotov, da je znotraj uporaben, inovativen (kolikor je danes to sploh mogoče) in prikupen, še zlasti pa to, da je na voljo s tako zmogljivim bencinskim (turbo)motorjem. V tem trenutku čisto neposrednega tekmeca zato nima.

Mitja Reven, foto: Aleš Pavletič