Podaljšani test: Toyota Aygo 1.0 VVT-i X-Cite (5 vrat)

Na žalost je registriran le za štiri potnike. Škoda, da jim na zadnji klopi ni uspelo ukrasti še nekaj centimetrov na vsaki strani, a je prav zaradi tega udobna. Dva otroka bosta sedela kot mala kralja, saj je prostora v širino veliko. Nekoliko slabše pa so odmerili prostor za noge. Pri otrocih še nekako gre, za odrasle bo pa to bolj zasilna rešitev. Z nekaj potrpljenja seveda gre tudi kam dlje, a udobja ne bo. Pravzaprav lahko rečem, da gresta v avto dva odrasla na prednja sedeža brez nekih velikih omejitev v udobju, zadaj pa se udobno usedeta dva mulca.

Če greste na nogomet, vam lahko zaupamo, da v prtljažnik spravite osem nogometnih žog, da se pokrije dno, potem je pa še nekaj prostora, ampak za kaj več kot športno torbo ne bo. Ena stvar je, ki jo štejem v velik plus temu avtu. Oziroma, če sem natančnejši, pet stvari: vrata! Vseh pet namreč. Vstopanje in izstopanje ter nalaganje v prtljažnik je enostavnejše kot pri marsikaterem avtomobilu, ki je lahko tudi še enkrat večji. Sicer je res majhen.

Ko ga takole pogledam od strani, se mi zdi, da res ni veliko daljši od kakšnega maksi skuterja, z BMW-jem R 1200 GS pa sta kar tam nekje skupaj, da o Hondini križarki Gold­wing sploh ne izgubljam besed, ta je takole na oko celo daljša od te Toyote. Ne zamerite, ampak nisem mogel mimo tega, da Ayga ne bi primerjal z motociklom ali maksi skuterjem. Resnično me spominja na štirikolesni maksi skuter s streho, štirimi sedeži in volanom. Ne nazadnje si z velikimi skuterji delita prostor v mestnem vrvežu in sposobnost vijuganja med avtomobili ter agilnost.

Aygo se namreč pelje kot mali gokart, je poskočen in igriv avto, ki me je s svojim zvokom izpod motornega pokrova vsakič prav lepo razvedril. Trivaljni motor se ne oglaša s športnim renčanjem, ampak kot bi ga vlekli velikanski čmrlji. Pravzaprav je bil zvok tako simpatičen, da bi ga dal na seznam najbolj priljubljenih lastnosti te Toyote. Zelo visoko bi postavil tudi notranjost.

V tej izraziti barvi in z dizajnom volana, okroglih prezračevalnih rež in predvsem simpatičnih merilnikov ter velikega barvnega zaslona, ki je občutljiv za dotik (to se mi je zdelo super kul), je Aygo kot majhen otroški avtomobilček, ki so ga napihnili, da vanj lahko sedejo tudi odrasli. Zelo simpatično! Lahko si le želim, da ta tehnologija z velikimi zasloni, ki so občutljivi za dotik, čim prej pride še med velike mestne maksi skuterje.

Na misel mi je prišla še ena stvar: tak avto je lahko tudi modni dodatek, predvsem imam v mislih punce, ki jim je tak avto pisan na kožo. Moderen, igriv, pisan, luškan, samo še barvno usklajeno torbico in čevlje pa gremo v mesto!

bese­di­lo: Peter Kavčič