Renault Grand Scenic 2.0 16V Turbo (120 kW) Dynamique

Ene so kot knapi: črne, umazane, delajo v oblaku črnih sajastih delcev. Tiste dizelske. Potem pa so tu še tiste druge, gosposke, čiste, v belih haljah, ki se ukvarjajo s tem, kako izvleči čim več moči iz bencinskih motorjev. Knapi proti inženirjem . . V testnem Grand Scenicu je bila torej 'ta gosposka' turbina – in seveda bencinski motor. Ljubitelji sajaste, varčne vožnje lahko na tem mestu kar nehate brati in čas, ki bi ga porabili za to, raje izkoristite za računanje najnižjega povprečja, ki ste ga (ali pa bi ga lahko) dosegli s (turbo)dizlom. Preostali pa . .

Druge bo verjetno zanimalo, da dvolitrski 16-ventilski turbobencinar zmore 163 'konjev', da ga sicer že poznamo iz Lagune, Vel Satisa, Espacea ali recimo kupe-kabrioletskega Megana, da je tih in predvsem ugledno prožen. Poskusite takole: najdite zelo strm klanec, zataknite avto v tretjo prestavo in pri približno 30, 35 kilomet

rih na uro pohodite plin. Rezultat pri testnem Grand Scenicu: niti trenutka oklevanja, motor brez težav in upiranja potegne do 40, 45 kilometrov na uro, kjer se začne prižigati lučka, ki označuje, da se hočejo prednja kolesa zavrteti v prazno.

Brez sunkov, tresenja, basovskega ropotanja in drugih znakov, da motorju takšno početje ni všeč. Ko smo kaj takega poskušali s tipičnim (in po navoru primerljivim) turbodizlom, je nekajkrat grobo potegnil in – ugasnil. Da ne govorimo o tem, da Grand Scenicov turbobencinar v tretji prestavi zmore ne le 30, ampak tudi (približno) 150 kilometrov na uro, klasičen turbodizel pa komaj kakih 100, 110. Mnenje o tem, kateri je lažji in udobnejši za vožnjo, si lahko (zlahka) ustvarite sami.

Cena udobja in živahnosti je (tudi tokrat) poraba, a kazen ni tolikšna, da bi odvrnila od nakupa. Povprečna poraba (zelo hitrega) testa je bila dobrih 12 litrov, ob zmerno hitri vožnji je padla proti enajstim in pol. Iz izkušenj vemo, da bi primerljiv dizel popil dva (morda dva in pol) litra manj. Veliko? Odvisno predvsem od tega, kako na te stvari gledate in kako visoko na vaši lestvici prioritet je živahen in prožen motor (in s tem povezano udobje in užitki).

Sicer pa je med Scenici petsedežni Grand Scenic najboljša izbira (če seveda sedem sedežev ni na vašem seznamu nujne opreme, brez katere se ne da živeti). Morda navzven ni tako skladnih oblik kot 'navadni' Scenic (konec koncev je Grand zato, ker so pri Renaultu enostavno povečali previs prek zadnjih koles), zato pa ob petih vzdolžno pomičnih, zložljivih in odstranljivih sedežih ponuja ogromen, že v osnovi več kot 500-litrski prtljažnik, ki mu je treba prišteti še nekaj uporabno velikih odlagalnih predalov (ja, vanje boste spravili tudi torbo s prenosnikom), kar pomeni, da je tistega dobrega pol 'kubika' prtljažnika namenjenega le prtljagi. Te vanj ni treba zlagati, lahko jo zmečete od daleč, pa bo prostora še vedno dovolj. In potniki zadaj bodo še vedno sedeli udobno.

Da je voznikov prostor zasnovan dokaj ergonomsko, a z že znanim preveč položnim volanskim obročem in neosvetljenimi gumbi na njem, je skupno vsem Scenicom, prostoren občutek in kakovostna (vsaj na otip) plastika večinoma tudi. Tudi kakovost izdelave ni šepala, razveseli pa (v tem primeru) tudi dovolj bogat seznam opreme.

Torej: če niste tiste sorte, ki objokuje vsak izgub-ljeni liter goriva, bo dvolitrski turbobencinar v Grand Scenicu odlična izbira. Kdo pravi, da morajo biti uporabiti avtomobili dolgočasni.

Dušan Lukič

Foto:? Aleš Pavletič