Toyota Avensis Wagon D-4D

Dobro, zadnja trditev velja le, če vas ne moti ponavadi višja nakupna cena avtomobila z dizelskim motorjem. Pa vseeno: naj bo dizelski kombi, dovolj velik za celo družino in lep kup prtljage. Recimo še, da si želite zanesljiv avto s triletno garancijo - kar bi od varčnega človeka tudi pričakovali, pa da k korejskim znamkam ne pogledujete.

Ostanejo točno trije: Mazda6, Nissan Primera in Toyota Avensis. In ker ste bolj konzervativen tip, vsaj kar se tiče oblike, prva dva odpadeta. Toyota Avensis torej, in ker ste si zaželeli kombi z dizelskim motorjem, ji bo ime Avensis Wagon D-4D. Pa poglejmo, kaj ste izbrali.

Zunanja oblika je, še posebej če jo primerjamo z nekaterimi tekmeci, klasična. Nobenih športnih klinastih potez, ogromnih vstopnikov za zrak v odbijaču ali globoko v blatnike potegnjenih luči. Slednje so bolj oglate kot zaobljene, a s ksenonskimi žarometi v njih dajejo avtomobilu skupaj z veliko, kromirano masko nosu dovolj značaja, da ga ne moremo proglasiti za dolgočasnega.

Zadek je seveda kombijevsko odrezan, a ima še vedno dovolj položno zadnjo šipo, da daje Avensisu dovolj dinamičen videz, poleg tega pa je po mnenju večine vprašanih preprosto lepši od limuzinskega. In ker je bil testni Avensis zlate (oziroma zlati podobne) barve, ki temu avtomobilu nekako najbolje pristaja, je že navzven dajal vedeti, da gre za odrasel avto, namenjen zrelim voznikom. Da ne govorimo o tem, da je Avensis z boka videti dolg in nizek, kar občutek njegove odraslosti še poveča.

Tudi v notranjosti Avensis noče odstopati od klasičnih pravil oblikovanja. Armaturno ploščo (z odlično preglednimi merilniki Optitron) najdete pred voznikom in ne avantgardno na sredini armature, zračenju in gretju pa radiu in vsem drugim sekundarnim komandam so namenili klasične gumbe in ne sodobne »miške«. Še največja zamera gre nedoslednosti pri podajanju informacij. Na sredinski konzoli Avensisa najdete namreč kar tri LCD-zaslone. Najnižji je namenjen informacijam samodejne (vzdolžno deljive) klimatske naprave, »vrstico« nad njim je zaslon radia, na vrhu pa zaslon potovalnega računalnika. Slednji je največji, a hkrati ponudi le dve informaciji - še ura se skriva v enem od dveh malih zaslonov med merilniki.

Skupaj torej kar 5 zaslonov, vse informacije na njih pa bi bile lahko brez težav prikazane le na najvišjem LCD-ju. Škoda prostora pa še oči voznika zaradi tega predlogo begajo med različnimi prikazi.

Preostanku Avensisove notranjosti ni kaj očitati. Če ste manjši od 190 centimetrov, boste sedeli zelo udobno, če niste dosti večji, še vedno povprečno dobro. Tudi bočni oprijem sedežev je povprečen, kar velja za ergonomijo v celoti. Različni gumbi so večinoma tam, kjer bi jih pričakovali, na dosegu roke in pred očmi, na volanskem obroču so ponovljene osnovne funkcije upravljanja z avdiosistemom in s potovalnim računalnikom.

Sedež je nastavljiv po višini, volanski obroč pa po višini in globini, zato dobrega položaja za volanom ni težko najti, škoda je le, da so sedeži tudi v najnižjem položaju še vedno malenkost previsoko nameščeni. Predalov za drobnarije je dovolj, poleg tistega v komolčnem oporniku je tik pred slednjim še predalček (s pokrovom), ki je kot ustvarjen za mobilnik, denarnico, ključe in podobne drobnarije, ki se ponavadi valjajo po žepih.

Na zadnjih sedežih je dovolj prostora tudi za odrasle potnike. Ne le zato ker je Avensis sam po sebi velik in ker ima zaradi kombijevskega zadka nad glavami potnikov zadaj dovolj prostora, temveč tudi zato, ker so pri Toyoti uporabili tržni trik in omejili vzdolžni pomik prednjih sedežev. Tako se jih ne da potisniti nazaj toliko, da bi silili v kolena zadaj sedečih, po drugi strani pa je res, da imajo zato spredaj težave izraziti dolgini.

Prtljažnik je, kot bi sodili že po zunanji obliki, velik. V njem je v osnovi za zelo uporabnih 520 litrov prostora, a ker lahko zadnjo klop zložimo (sedalni del je treba prevrniti naprej, naslonjalo se prevrne tako, da je dno popolnoma ravno), nastane 1, 7 metra dolg prostor, v katerega lahko spravite marsikaj in še več. Poleg tega je v njegovem dnu nekaj priročnih predalov, da se obvezni komplet za prvo pomoč pa žarnice in vsa tista navlaka, ki jo ponavadi vlačimo s seboj, če jo potrebujemo ali ne, ne prevaža sem in tja ob vsakem zaviranju ali zavijanju. Zelo priročno.

Dvolitrski dizel, zaradi katerega Avensis nosi oznako D-4D, zmore umirjenih 116 konjskih moči. Kljub tej na papirju ne prav vrhunski moči, ki je, mimogrede, tudi manjša od moči marsikaterega tekmeca, pa Avensis ni podhranjen. 280 njutonmetrov navora je dovolj, da z njim brez težav sledite in prehitevate tok prometa, razveseli pa tudi z dejstvom, da brez težav in upiranja vleče že od 1.600 vrtljajev. Prožnost tako ni težavna pa tudi zavrti se motor rad.

11, 4 sekunde do 100 kilometrov na uro sicer ni podatek, ki bi dvigal raven adrenalina, a 190 kilometrov na uro končne hitrosti je dovolj, da so tudi dolga in hitra avtocestna potovanja neutrudljiva. Le pri hitrostih nad 150, 160 kilometrov na uro bi si človek zaželel, da bi imel sicer dobro izračunan, natančen in hiter menjalnik še šesto prestavo. Tako bi bilo hrupa in vrtljajev manj.

Podvozje je motorju več kot doraslo. Štirikrat posamično obešena kolesa skrbijo za dobro blaženje neravnin z naših vedno preveč luknjastih cest, res pa je, da se Avensis v ovinkih precej nagiba. Toda to povzroča le neprijeten občutek, kakšnega slabega vpliva na samo lego na cesti pa očitno nima, saj se Avensis tudi kot kombi in z le 116 dizelskimi konjskimi močmi v nosu dobro znajde. Kombinacija je na prvi pogled kot ustvarjena za terminalno podkrmarjenje, a se Avensis v resnici izkaže za skoraj nevtralen avto z visoko postavljenimi mejami in s predvidljivimi odzivi na voznikove ukaze. Moram pa priznati, da že dolgo nisem videl tako velikega kombija, ki bi dvigoval zadnje notranje kolo.

Edini minus na tem področju so Avensisu prislužile zimske gume, ki so jih pri uvozniku nataknili na šestnajstpalčna platišča iz lahke litine. Dunlopove Wintersportke prejšnje generacije (M2) se očitno niso najbolje razumele z 12 stopinjami zunanje temperature in z Avensisovim sicer dobro nastavljenim ABS-om, zato se je ob meritvah zavorne poti izkazalo, da Avensis s tako obutvijo potrebuje od 100 kilometrov na uro od ustavitve kar 47, 7 metra, kar je daleč nad mejo, ki jo pri Avto magazinu postavimo kot mejo še sprejemljivega. Enak avto s 17-palčnimi letnimi gumami se je ustavil že po 39 metrih, skoraj 48 metrov pa je tudi precej več, kot za ustavljanje porabi večina testnih avtomobilov z zimskimi gumami. Previdnost pri izbiri torej ne bo odveč.

Dobrih 6 milijonov tolarjev pri Toyoti zahtevajo za kombijevskega Avensisa z dizlom v nosu in bogatejšo opremo Sol, testni je bil 100 tisočakov dražji. In kaj dobite za ta denar? Poleg tehnično dobrega avtomobila, ki ima še z marsikatero tujo raziskavo potrjeno Toyotino zanesljivost, je bogata tudi oprema. Dvokanalna samodejna klimatska naprava, 6 varnostnih blazin, VSC za stabilnost vozila, seveda radio s CD-predvajalnikom pa komande zanj na volanskem obroču, ksenonski žarometi, tipalo za dež in še bi lahko naštevali. Kaj pravzaprav manjka? Morda usnje (zanimivo, sedeži so ogrevani tudi brez njega), navigacijsko napravo, izmenjevalnik CD-jev - potem pa se seznam že bolj ali manj zaključi.

Torej: z Avensisom v domačo garažo ne boste pripeljali mladostniških sanj ali življenjskega uspeha avtomobilskih oblikovalcev, temveč zelo korekten, dobro izdelan avto, ki je lahko zanesljiv in prijeten sopotnik dolga leta. Veliko opreme za zmerno (no ja, kakor za koga) ceno je le še dodaten plus. Avensis tako prav zaradi tega, ker v vseh pogledih predstavlja (dobro) povprečje tega avtomobilskega razreda (in je tu in tam nad njim), izstopa iz povprečja.

Dušan Lukič

Foto: Aleš Pavletič