Toyota Verso1.8 Valvematic

Pogled na naše ceste razkrije, da je na njih kar veliko Coroll Verso, kar govori v prid priljubljenosti tega modela. Novinec je tako podedoval dobro ime predhodnika, dobre gene pa so Toyotini inženirji še oplemenitili. Oblikovno gre za nadgradnjo obstoječega modela, ki so ga s polnejšo motorno masko, z novim odbijačem in nazaj potegnjenimi sprednjimi lučmi postavili ob bok novemu Avensisu.

Novi oblikovalski slog je prinesel nevsiljivo črto od spodnjega dela sprednjega odbijača do zadnje preme, ob kateri se črta dvigne in zaključi v strešnem spojlerju. Povsem nove so tudi zadnje luči, v celoti pa je Versova stilska preobrazba posrečena, saj je Verso tudi oblikovni naslednik Corolle V, ne zgolj idejni. Od Japoncev smo sicer vajeni, da si generacije modelov niso podobne, zato je Verso v tej zgodbi še toliko bolj poseben.

Povečane mere, novi Verso je za 70 milimetrov daljši in ob enaki višini za 20 milimetrov širši, so ob kar 30 milimetrov raztegnjenem medosju na boka prinesle nekaj več pločevine, v kateri se kolesa kar izgubijo, zato deluje Verso v primerjavi s Corollo V s strani nekoliko manj skladen, a še vedno na prvi pogled zelo podoben predhodniku.

Za razlikovanje novega in starega vseeno ni treba biti versolog. Inženirji so bili pri ustvarjanju nove generacije zelo pametni, saj so ohranili vse dobre lastnosti predhodnega modela in jih še izboljšali. Večja medosna razdalja je v notranjost prinesla več prostora.

Tega je na sprednjih sedežih in v drugi vrsti res v izobilju, za silo in predvsem za vožnjo na kratke razdalje pa bosta zadostna tudi šesti in sedmi sedež (Versa lahko kupite kot pet- ali sedemsedežnik), ki sta v primerjavi s predhodnikoma izboljšana do te mere, da jima je mogoče, kot preostalim petim, spreminjati naklon naslonjala. Easy-Flat pravijo pri Toyoti čudovitemu sistemu zlaganja zadnjih petih sedežev v ravna tla. Deluje preprosto in brez doktoriranja iz navodil za uporabo.

Čudovita je tudi rešitev vzdolžnega pomikanja (za 195 milimetrov, 30 milimetrov več kot pri predhodniku) vseh treh posamičnih sedežev druge vrste. Dostop do šestega in sedmega sedeža je še vedno težak, a zaradi velikih bočnih vrat nekoliko manj kot pri Corolli V, sedenje na njih pa je bolj ali manj še vedno primerno zgolj za otroke.

Če ste recimo odrasel in merite do 175 centimetrov, boste na 'prtljažniških' sedežih lahko sedeli brez večjih težav, le pred vami bosta morali sedeti osebi manjše rasti, sicer bo zmanjkalo prostora za kolena. Da bi voznika 'nabili' na volan, pa tudi ni primerno in ne varno. Ne računajte pa, da boste imeli iz šestega in sedmega sedeža kaj prida razgled.

Zadnji okenci sta za safari odločno premajhni. Prej je bil ob sedemsedežni konfiguraciji prtljažnik velik le 63 litrov, zdaj jih meri sprejemljivejših 155 (šesti in sedmi sedež v akciji) pa še v dolžino in širino je nekoliko radodarnejši. Vse v plus potnikov in prtljage. Nakladalna višina je ugodno nizka, roba skoraj ni, dvojno dno (testni Verso je imel namesto rezervne gume kit) je uporabno.

Do zdaj vse lepo in prav, ampak pri Toyoti jim je uspelo s slabšo kakovostjo izdelave (pri testnem primeru so bili nekateri stiki res neposrečeni, napake pa vidne brez uporabe ravnila) nekoliko pokvariti vtis v popolnoma novi notranjosti. Upamo, da je bil testni primerek izjema, in ne pravilo. Večina plastike na vratih in tista na spodnjem delu armaturne plošče je trda in občutljiva za praske, zgornji del armaturke pa je mehak in prijetnejši na otip.

Prav zanimivo je prepletanje občutkov. Na eni strani razočaranje nad delovno vnemo pri sestavljanju armaturne plošče, na drugi strani pa odličen občutek v prstih pri upravljanju navolanskih gumbov in gumbov radijskega sprejemnika. Tako mehko in povratno informativno. Vsi gumbi in stikala so osvetljeni, razen po pravilih vedno temnih za nastavljanje stranskih ogledal.

Merilnike so oblikovalci pregnali na sredino armaturne plošče, jih zasukali proti vozniku in na skrajni desni konec namestili okence potovalnega računalnika, ki je zopet le enosmerni, upravlja pa se ga z navolanskim gumbom. Po občutku se spredaj sedi višje, volan je dobro oprijemljiv, po enoprostorsko visok in seveda nastavljiv, kot se spodobi.

Predalov za odlaganje drobnarij je dovolj: v vratih, dva zaprta predala pred sovoznikom (zgornji klimatiziran, spodnji za zakleniti) in eden pod njegovo zadnjico, dve manj uporabni režici ob sredinski konzoli (pod menjalnikom), ob ročici ročne zavore sta dve odlagališči za pijačo, za njima je pokrita in tudi z druge sedežne klopi dosegljiva 'omarica', ki podpira notranja komolca potnikov na sprednjih sedežih, kaj se lahko spravi tudi pod predpražnik potnikov na srednjih sedežih.

Kot se za pravega družinskega člana spodobi, ne manjkata tudi mizici in žepka na hrbtiščih prednjih sedežev. Prednjima sedežema so podaljšali sedalni del, mi pa že imamo idejo za prenovo: Toyota, naredite sedeže še širše in manj mehke, nekaj bočnega oprijema pa tudi ne bi škodilo. Je že prijetno, saj se človek počuti varnejšega, da se avtomobil med vožnjo zaklene, vendar Versov sistem zaklepanja lahko načne tudi kakšen živec.

Primer: ko voznik po zaustavitvi stopi iz Versa in potegne za kljuko zadnjih bočnih vrat (da bi recimo vzel torbo), se ta ne odprejo, ker je prej treba odkleniti vrata z gumbom na voznikovih vratih. Saj vemo, ko to narediš petstotič, je to že prava rutina. Tako kot dvojno odklepanje sovoznikovih vrat. Zadovoljni smo bili s količino električnih vtičnic, prav pride tudi AUX-vmesnik, škoda pa je, da zraven njega niso vgradili še reže za USB-ključ.

Pametni ključ, ki je na voljo od opreme Sol dalje (opreme si sledijo: Terra, Luna, Sol, Premium), še izboljša že v osnovi dobro ergonomijo. Tehnično je Verso naredil korak naprej. Stoji na novi platformi, izboljšan je 1, 8-litrski bencinski motor (Valvematic – zvezno spremenljiv gib sesalnih ventilov), ki ima zdaj več moči, je manj žejen in manj onesnažuje.

V testnem paketu je bil motor povezan z neskončnostopenjskim menjalnikom Multidrive S s priročno dvignjeno prestavno ročico in z navolanskima uhljema. Motor zaradi menajlnika sicer izgubi nekaj živahnosti (o tem priča tudi tovarniški podatek o pospešku), vendar je za družinskega voznika (ali voznico) s povprečnimi zahtevami dovolj živahen in zmogljiv. Posebej bi pohvalili zvočno udobje tako motoriziranega Versa.

Motor je glasen le ob priganjanju nad 4.000/min, sprejemljivo glasen (berite: tih) pa je tudi pri avtocestnih 160 km/h, ko je šum vetra okoli karoserije glavni na odru. Za neskončnostopenjske menjalnike je značilno, da imajo ves čas odgovor in ustrezno prestavo glede na slog vožnje. Multidrive S ima programiranih sedem navideznih prestav, poleg običajnega pa še športni način, ki v praksi dviguje vrtljaje in omogoča nekoliko živahnejšo vožnjo.

Ob zelo mirni vožnji (takrat je znotraj merilnika napisan zeleni 'eco') se Verso pelje tudi z dobrimi tisoč vrtljaji, po potrebi pa se ob pohojenem plinu zavrti do rdečega polja. Na avtocesti pri 130 km/h merilnik kaže na 2.500/min, vožnja z Versom v teh okoliščinah pa je prav prijetna. Multidrive S omogoča še ročno pretikanje z ročico ali navolanskimi uhlji.

Menjalnik (doplačilo 1.800 evrov, a le pri 1.8 in sedemsedežni konfiguraciji) zaradi hitrosti izpolnjevanja ukazov kar vabi k uporabi zadnjih, ki so nam avtomagazinovcem eden izmed najboljših delov te Toyote. Te Toyote lastniki verjetno ne bodo preganjali skozi ovinke, saj Verso ni namenjen temu. Sploh ne v kombinaciji s tem menjalnikom, naravnanim k ležernosti. Poraba goriva je bila na testu večinoma konstantna, gibala se je med devetimi in desetimi litri, smo pa naredili preizkus in z vožnjo, usmerjeno v varčevanje, nam je uspelo doseči 6, 4-litrsko porabo.

V vožnji je Verso kljub povečani vzvojni togosti karoserije večinoma udoben, občasno pa, podobno kot novi Avensis, preseneti s kakšno »ups, tale je pa ušla« luknjo. Glede udobja podvozja je recimo Grand Scenic prepričljivejši.

Nagibanja v ovinkih je pri novem Versu manj kot pri predhodniku. Preglednost je zaradi višjega sedenja, večjih stranskih ogledalc in dodatnih okenc v A-stebričkih boljša kot pri predhodniku. Zadek se splača opremiti s parkirnimi tipali, ki jim je v testnem primerku delala družbo še kamera – ta je sliko prenašala kar v notranje ogledalce (serijsko od opreme Sol dalje)

Iz oči v oči . .

Vinko Kernc: Kombinacija tržno morda ni najbolj posrečena, saj v tem segmentu prevladuje 'ljubezen' do turbodizlov, pa tudi na samodejni CVT se v Sloveniji še nismo navadili. Je pa v praksi zadeva uporabna in prijazna. Sicer pa je Verso tišji in udobnejši od predhodnika, v preostalem pa – bolj ali manj neopazno boljši. Verjetno – v najširšem pomenu besede – najboljša Toyota zdaj.

Matevž Korošec: Ni dvoma, novi Verso je oblikovno spremenjen, tehnično naprednejši in od zdaj naprej brez imena Corolla. Ampak če bi se moral odločiti med starim ali novim, bi s prstom raje pokazal na starega. Zakaj? Ker mi je bolj všeč, v njem bolje sedim in predvsem zato, ker ostaja original.«

Mitja Reven, foto:? Aleš Pavletič