Električna kolesa (ali e-bike) si le s težavo utirajo pot do kupcev, čeprav so na trgu v takšni ali drugačni obliki že zelo dolgo.
Mogoče je njihova glavna težava odgovor na vprašanje, zakaj bi si ga sploh omislil. Zaradi športa? Potem ne potrebuješ pomoči elektromotorja. Ekologije? Spet ne potrebuješ ekološko sporne baterije. Tudi pri Avto magazinu smo se praskali po glavi in razen starejših, ki ne zmorejo več kolesariti kot v mladih letih, ne vidimo ciljne populacije. Mogoče bi si ga kdo omislil za pot v službo, kjer bi zjutraj (da ne bi prišel v službo ves prepoten) s pridom uporabljal električno pomoč, popoldne pa na polno gonil, da zbudi od dolgega sedenja zaspane noge. Mogoče.
Kot rekreativni kolesar, ki je tudi letos s svojo specialko premagal nekaj kolesarskih maratonov (da, tudi 156-kilometrska Franja je med njimi), seveda gledam na kolo bolj z vidika športne aktivnosti kot pa potrebe. Mogoče je v tem težava, da mi zato električna kolesa niso blizu. Pa vendar, na testu smo imeli dva predstavnika električnih koles, ki sta znana tudi v avtomobilski industriji: BMW in Smart. Prvi športnejši, drugi bolj mestno uporaben, prvi z desetimi prestavami, drugi z možnostjo regeneracije, čeprav bolj slabo deluje. Oba z vidika izdelave odlična, pa vendar morate zanju odšteti kar precej denarja (za BMW 2.800 evrov, Smart 2.562 evrov).
Najprej o kolesu BMW Cruise e-bike. Na aluminijast okvir so namestili Boscheve sisteme (250-vatni elektromotor, baterija z zmogljivostjo 400 Wh, števec in upravljalnik), ki delujejo res izvrstno. Imaš občutek, da bodo trajali večno, pa tudi kakovost izdelave je na ravni BMW-jevih avtomobilov. Kolo ima kar 22 kilogramov, baterija se napolni v treh urah in pol, prednje vilice so vzmetene. Desetstopenjski menjalnik Shimano Deore spada v srednji razred pri menjalnikih, kar je pri taki ceni mogoče malce sporno. Toda menjalnik deluje suvereno, prestavlja glasno in čvrsto, kot bi poslušal delovanje dirkaškega menjalnika z ravnimi zobniki pri dirkalnem avtomobilu. Palec gor! S petimi programi (OFF, Eco, Tour, Sport in Turbo) si lahko z elektriko pomagate do 100 kilometrov, čeprav je meni po obisku Toškega čela kazalo le še 65 kilometrov. Deluje podobno kot vsa električna kolesa: dokler goniš, ti elektromotor pomaga, lahko pa tudi počivaš (prosti tek) ali vrtiš pedale nazaj. Pravzaprav ni treba niti prebrati navodil, da si na električnem kolesu takoj domač. No, na prej omenjenem priljubljenem hribu na Ljubljano sem prehitel šest kolesarjev, nobeden pa ni mene. Toda na cilju sem imel občutek, da sem se do zmage prebil s prevaro, ki jo pri BMW-ju poznajo z imenom Turbo. Pri vožnji navzdol nisem hotel tvegati, saj so slabi trije tisočaki pri novinarski plači bolj pobožna želja kot realnost, vendar je bila največja hitrost vseeno 62 kilometrov na uro. Kolutne zavore zelo pomagajo pri učinkovitem ustavljanju, čeprav se 22 kilogramov pošteno pozna.
Nato sem preskusil še kolo Smart ebike. Številni so dejali, da jim je celo bolj všeč, saj so pri BMW-ju nekako pozabili oblikovno povezati prednji in zadnji del bicikla, pa še prtljažnika ne morete dokupiti. Prednjo in zadnjo luč ima v LED-tehnologiji, seveda vezano kar na litij-ionsko baterijo z zmogljivostjo 423 Wh. Med prednosti tega kolesa smo prišteli možnost ponovnega polnjenja baterije z rekuperacijo (štiri stopnje), med slabosti zgolj tristopenjski planetni menjalnik slabše kakovosti. Ima štiri programe za električno pomoč, jermen namesto verige, nima pa podatka o dometu. Ker se najbolje počuti v mestu, ni vzmeten ne spredaj ne zadaj, 250-vatni elektromotor pa odlično nadomešča manj prestav. Pravzaprav imajo kolutne zavore znamke Magura kar precej dela, ko imate na ovinkasti poti največjo stopnjo pomoči. Minus tega kolesa je tudi teža, saj je s 26 kilogrami težji od BMW-ja, in hitri starti v križiščih, saj električna pomoč kasni. Preskus na Toško čelo je spet prinesel zmago, saj drugi kolesarji 11- in večstopinjski klanec niso mogli premagati s povprečno hitrostjo 18 kilometrov na uro. Pa še dobro spotil se nisem ...
Zaradi izdatne teže boste le težko premikali 22 oziroma 26 kilogramov, zato je za normalno vožnjo vselej priporočljivo uporabljati električno pomoč – vsaj prvo stopnjo. Vrhovi klancev bodo postali dosegljivi, poti kratke, le ene stvari se morate zavedati: s specialko sem še vedno hitrejši. Ne v klanec, to niti približno, ampak po ravnem, ker imamo specialkarji skoraj vedno več kot 30 kilometrov na uro povprečne hitrosti! Zaradi zakonskih omejitev pa imajo električna kolesa blokado, saj po ravnem ne gredo več od predpisanih 25 kilometrov na uro. Zato bi bil s svojim, ki sem ga kupil za tisočaka, hitreje v službi.
Na koncu še sodba: raje bi imel športnejšega BMW-ja, vendar se mi zdi Smart bližje tistemu, kar se od električnega kolesa pričakuje. Zato je zmagovalec tega dvoboja Pametni.
Aljoša Mrak
FOTO: Saša Kapetanovič
KAJ MORATE VEDETI O ELEKTRIČNIH KOLESIH
1. Električni kolesi ne gresta le na elektriko. Vedno je treba poganjati pedala, od izbranega programa pa je odvisno, koliko vam elektromotor pomaga.
2. Baterije se lahko ločijo od okvirja kolesa, zato ni bojazni, da jih v bloku ali v službi ne bi mogli polniti.
3. Smartovo kolo ima celo možnost rekuperacije energije. Ko se spuščamo s hriba, imamo možnost izbire štirih programov, ki kinetično energijo znova pretvarjajo v električno pomoč. Čeprav rekuperacija oziroma regeneriranje zavorne energije deluje bolj slabo, pa je sistem dober tudi zato, ker te ustavlja in ni treba toliko zavirati.
4. Elektromotorji delujejo skorajda neslišno.
Novo na Metroplay: Kaj lahko pri e-mobilnosti storimo doma, da zmanjšamo tveganje za požar?