Načeloma ne zaupam nobenim križancem. Pa s tem ne mislim na trenutno avtomobilsko modo, temveč na prave križance. Na tiste, ko se ata avto spravi na mamo kolo – pa se rodijo čudni otroci. Se pravi, zame ni triciklov niti štiriciklov, stoječih dvociklov, enociklov, štirikolesnikov z motorističnim krmilom, ležečih, lebdečih in ne vem kakšnih novotarij sodobne mobilnosti še.
Ne bi bil tako zagreto proti vsej tej navlaki, ko ne bi imel slabe izkušnje.
Jesenski piknik, kot konec motoristične sezone, v organizaciji domačega motokluba. Seveda je treba iti in na srečo grem z motornim kolesom, saj nameravam lep dan izkoristiti še za vožnjo, na pikniku samem pa zgolj pojesti merico kostanja. Tako sem v polni motoristični opremi. Na srečo. Piknik je ob gozdu in zbere se nas lepa druščina. Večina brez dvokolesnikov, saj blagodati štajerske jeseni s seboj prinašajo tudi sladek mošt.
Ob mojem motornem kolesu je tam ob nekaj avtomobilih, ki jih bodo nato domov krmilile potrpežljive štajerske družice, le še štirikolesnik. Bleščeč, nov in tudi dragocen – kot se pohvali lastnik … Ogledujem si to čudo, in kot je v navadi, so vsi zelo presenečeni, da se z napravo še nikoli nisem peljal. In me prično kibicati: »Daj, je fajn, boš videl …!« Se upiram, koliko gre, ampak ker vztrajajo, si rečem, da menda se pa ja peljem z vsem, kar ima kolesa, pa se bom tudi s tem.
Tako v splošno zadovoljstvo zajaham hudiča in se odpeljem po kolovozu, ki vodi ob gozdu v hrib. Sedim tam gori, togo kot kandidat za beatifikacijo; na vrhu, kjer je prekrasna planota s pogledi na gorski hrbet Pohorja, obrnem in se počasi odpeljem nazaj. Ker me druščina opazuje in ker se mi zdi, da zadevo že obvladam, dodam plin; štirikolesnik poskoči, komaj ga še obvladam.
Ampak težava je seveda, kot vedno v življenju, v perspektivi. Med dlanmi držim krmilo dvokolesa, sedim pa na štirikolesniku. Dva povsem različna koncepta, se pravi avtomobil in motorno kolo, združena v enem samem, in za moje uboge možgane ter z vozniškimi desetletji natrenirane instinkte je to preveč.
Preberite še: Izšel je novi Avto magazin: kako si pri Škodi predstavljajo trajnostni razvoj in kakšne so možnosti pomoči na cesti; testi: Audi RS6, Volvo XC40 Recharge ...
Ker gre hitreje, se poskušam izogniti robu, za katerim zeva v gozdu precejšnja globel. Vem, kaj moram storiti, se pravi, obrniti krmilo proč od gozda, a možgani sporočajo mojim dlanem, naj zavijem v gozd. V grozi in kot največja neroda tega sveta se opazujem, kako zapeljem v gozd, odletim s sedeža in v globel, s ščitniki na kolenu treščim v bukev ali dve, štirikolesnik pa se prekopicuje kot igrača. In se ustavi v globeli na vseh štirih, jaz pa nekaj metrov vstran na zadnji plati.
Od gori me gledajo prijatelji, in kot bi rekel Tom Sawyer: »Zagrnil se je še en zastor usmiljenja in pomilovanja!«
Zato sem se zadnjič zelo čohal po temenu, ko mi je dobronamerni urednik motociklizma pri Moto magazinu predlagal nekaj krogov na Piaggiovem MP3. Moram ga preizkusiti, ker ima spredaj dve kolesi, ker se po nekem čudežu ustavi pred semaforjem, in vozniku ni treba iztegniti nog na tla. In zlasti zato, ker ima še dodatno zavoro, da zakonodajalec meni, kako je obvladljiv in vozen z vozniškim izpitom kategorije B. Zadeva je za pravega motorista na meji žalitve.
Sploh pa sem se spomnil tistega bukovega gozda, a sem kljub temu sedel na pripravo – s cmokom v grlu; nato pa sem, če sem povsem iskren, preživel nekaj odličnih dni v družbi tega vozila. Dve kolesi spredaj (in pogonsko zadaj) sta se izkazali za modro rešitev, in čeprav je MP3 vizualno, da bog pomagaj, gre za tehnološki korak naprej. Naprej, v nove prostore, koncepte in premisleke …
Hočem povedati precej preprosto zadevo: živimo v času, ko se stari aksiomi, stare zapovedi in tradicije rušijo kot peščeni gradovi. Nič ni več in nič ne bo, kot je bilo. Ne le energenti, ki bodo poganjali ali danes že poganjajo vozila prihodnosti, tudi novi izumi, novi hibridi, nove rešitve nas bodo dosegle in nekatere, kot ta MP3, tudi prepričale, da mobilnost prihodnosti ni nujno slaba. Da je verjetno učinkovitejša in čistejša kot naše nostalgične igračke. In za nas, dinozavre, velja – pa naj se to sliši še tako grobo: »Ali se bomo prilagodili ali pa bomo pešačili!«