Začetek osemdesetih me je našel sredi razbeljene Makedonije. JLA in vse to. Postal sem radiotelegrafist in po nekem čudežu (ker sem bil sicer usmiljenja vreden vojak) mi je šla Morsejeva abeceda presenetljivo dobro. In so me tudi po usposabljanju zadržali v vojašnici, da mi tako ni bilo treba na karavlo.
Dodelili so mi posvečeno vlogo vsakodnevnega vzpostavljanja radijske povezave z obmejnimi stražnicami. To mi je bilo početi v avtomobilu, ki se je imenoval MKŠK (emka-eška). Pa če me ubijete, danes ne vem več, kaj bi to pomenilo.
Bil je prekrasen avto. Za vojaške razmere, seveda. Izdelal ga je Fiat in bil je terenski lepotec sivozelene barve. Manjši kot TAM-ovi tovornjaki, a večji in predvsem novejši kot običajne Fiatove »kampanjole«! Na maski se je šopiril napis torinskega giganta in parkiran je bil pod nekakšnim nadstreškom. Priklopljen na stalen električni vir in z razvitimi antenami. Tja sem se podal vsako dopoldne in se zaprl v zadnji del avtomobila, ki je bil povsem izoliran od okolice. In je imel – pozor – za hladne zimske dni celo neodvisen vir ogrevanja. Sedeži so bili novi, dišeči in skajasti, radijska postaja pa angleška. Bil sem vojaški aristokrat in delo mi je vzelo mogoče pet minut. Potem sem postaval okoli in se izogibal vsemu in vsakomur z oficirskimi insignijami.
Nekaj za mano je prišel še šofer. Se pravi tisti, ki bo mene in oficirja, ko bo treba, prevažal okoli. On je avtomobil vzdrževal. Kar je bilo podobno nesmiselno, kot je bilo moje opravilo. Namreč, kako vzdrževati avtomobil, ki se ne premika? Loščil ga je in čistil, in ko je bila posebna priložnost, tudi zagnal motor. Tedaj sva odprla pokrov in občudovala stroj, ki je hrumel spodaj. Bil je bencinski štirivaljnik in urbana legenda je govorila, kako za svoje delovanje na terenu popije petnajst litrov goriva na sto kilometrov. Takrat se to ni zdelo pretirano, ker so domače stoenke pile devet.
Tako sva preživljala dopoldneve, šofer in jaz, čeprav sem se sam v glavnem zabarikadiral zadaj in bral. A počasi me je začelo skeleti. Ptič v možganih, ki kljuva vedno močneje.
»Čemu se nikoli nikamor ne peljemo?«
Ostali vezisti so se vozili. Na tovornjakih z ogromnimi radijskimi postajami ali v pošvedranih »džipih« na enodnevne terene. Vsi so vsaj občasno uživali blagodati makedonskega poletja zunaj kasarne, le jaz sem čemel v tistem Fiatu z vsakodnevnim ti-ti-ta-ti-ti …
Spraševal sem šoferja, ki ni vedel nič. Bila sva kot ladja muzej, privezana na dok, da priča o svoji nekdanji veličini. Barva avtomobila je bledela, skajasti sedeži naenkrat niso bili več tako imenitni. Stokrat sva prestavila vse ročice. Za reduciran prenos, za vklop štirikolesnega pogona. Stokrat pregledala vojaški priročnik za uporabo. Pomagal sem mu odstraniti in pregledati pomožni akumulator. Napolniti celice z destilirano vodo. Bil je najbolj vzdrževan preklemanski avto v vsej JLA. Ampak se ni premikal. Oziroma se ni premaknil.
Potem je prišel tisti dan. Oficir, ki naj bi se vozil z nama in sva ga videla tako poredko, da sva ga komaj prepoznala, se je pojavil nekega dopoldneva pred avtomobilom. Komaj sem uspel zalučati knjigo med kolesa.
»Jutri gremo!«
Kot je bilo v navadi, so informacije o nenadejani »uzbuni – alarmu« najprej podelili vsem sodelujočim. Da ne bi bilo presenečenja. Vso noč zaradi vznemirjenja nisem zatisnil očesa. Sicer sva morala vozilo pustiti priklopljeno na njegov zemeljski pristan, ampak v mislih sem stokrat šel čez ves postopek. Zlaganje antene, preklop na notranje napajanje.
Ob petih so pričeli kričati in stekel sem ven. Oficir je sedel v avtomobilu s čelado in je mrko ter pomembno zrl predse. Opravil sem svoje ter sedel pred postajo, ko sem ugotovil, da nekaj ni v redu. Snel sem slušalke in slišal zaganjanje motorja ter akumulator pri zadnjih amperih. Fiat preprosto ni »vžgal«. Strahoma sem splezal iz svoje kabine in prizor je bil kot iz tistih zgodnjih burlesk. Zadnja vozila so zapuščala kasarno, oficir je izmenično pobiral in metal čelado ob tla, voznik je sivo-rdeč brkljal po motorju.
Bila je afera z vsem koloritom jugoslovanske vojske, ampak sam sem jo odnesel skoraj brez prask. Moje delovno mesto je bilo v ozadju. Avto so kasneje zagnali mehaniki in se odpeljali en krog po kasarniški ploščadi.
»Zdaj dela,« so dejali. Prišel je drug šofer, avto sva priklopila na zunanje napajanje, postavil sem antene in počakal, da je prišel mesec september.
Včasih me zamika, da bi se odpeljal v Kumanovo in pogledal pod tisti nadstrešek. Po moje še vedno stoji tam.
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"