Zadnjič se mi je ob jutranji kavi skoraj zaletelo. Kot vsako jutro odprem kopico strani na internetu, srkam kavo in berem, kar se mi zdi zanimivo.
In potem mi pogled pritegne članek z naslovom »Avto ni vrednota. Je le uporabna škatla« na portalu RTV Slovenija. In zabava (sicer bolj kisla) se je začela.
V članku se najprej pojavi nekakšen v. d. direktorja novega vladnega urada za metanje denarja skozi okno (uradno se mu sicer reče Služba vlade za podnebne spremembe, ampak v času recesije bi z njeno nujno, takojšnjo ukinitvijo prihranili kakega pol milijona evrov, pravijo kolegi novinarji pri Financah) Jernej Stritih in razloži, da se bodo zavzemali za (pozor: ne da bodo za tistega pol milijona v resnici kaj naredili, le zavzemali se bodo) recimo za obveščanje javnosti o pozitivnih straneh javnega prevoza in negativnih vožnje z avtom.
Težava je le v tem, da je ta hip pozitivnih strani javnega prevoza v primerjavi z avtom bore malo, razen če uživate v jutranji gneči na prenapolnjenih avtobusih v družbi neolikanih in neumitih someščanov . . Seveda sta po Stritihovo v igri takoj še zaračunavanje vstopa v mesto z avtom pa prostorsko načrtovanje, čim bolj nenaklonjeno avtomobilom in tekočemu prometu . .
A če odmislimo popolno nepotrebnost takšne službe in njenega v. d. direktorja v teh časih, je to pravzaprav povsem nepomembno v primerjavi s smešnicami, ki jih v nadaljevanju članka trosi Lučka Kajfež Bogatajeva, zagovornica podnebnega paničarjenja in nesmislov o vplivu človeka na globalno segrevanje (oziroma, če smo povsem natančni, v zadnjem času ohlajanje).
S človekom, ki trdi, da je mobilnost precenjena vrednota, se človek seveda težko inteligentno pogovarja. Kar težko je razumeti, da lahko nekdo, ki v javnosti velja za strokovnjaka, zatrdi, da je to, da se človek lahko zjutraj pelje v službo, da pri tem ni vezan na omejene javne prevoze, da lahko otroke odpelje na obisk k prijateljem, kadar hoče, in ne le kadar bi mu to predpisala zagovornica naravovarstvenega totalitarizma, in da mu vrečk iz trgovine ne bo treba vlačiti pol kilometra daleč po dežju, precenjena vrednota.
In da bi pravi, zavedni Slovenci morali živeti v pravilno načrtovanih, zvezdasto oblikovanih mestih (seveda natrpani čim bolj na kup, da so razdalje majhne in bi lahko hodili peš), ne pa da se, packi neekološki, naselimo tja, kjer nam je všeč (kjer je to pač dovoljeno). Bog ne daj, da bi si kdo zaželel svoje hišice ob robu gozda z malo zemlje.
Ne, vsi moramo v standardizirana, betonska naselja, kajne, Lučka? Čisto resno: vse skupaj me malo spominja na slogane, ki jih je o vrednotah novega nemškega človeka pred in med drugo svetovno vojno producirala nacistična Nemčija.
Saj veste: sodobna nemška ženska ne uporablja šminke, ker so materiali bolj potrebni industriji, in podobne. Le da je tu vse skupaj v službi kvaziekologije in boja proti podnebnim spremembam . .
Dušan Lukič, odgovorni urednik
Novo na Metroplay: Kaj lahko pri e-mobilnosti storimo doma, da zmanjšamo tveganje za požar?