Če statistično ugotoviš, da je v državi nenormalno velik odstotek mrtvih v prometnih nesrečah, je nekaj zagotovo hudo narobe. Ker je država institucija, ki obstaja izključno zato, da uresničuje želje, zahteve in potrebe nekega naroda, je seveda edino prav, da se ta država na to odzove.
Prvi del seveda storiš za pisalno mizo – iz podatkov o nesrečah je namreč mogoče marsikaj razbrati: kakšna je starostna struktura mrtvih, koliko časa so imeli vozniško dovoljenje, ob kakšnih urah in dnevih so se takšne nesreče zgodile in še kaj. Potem se oblečeš v policista in ugotavljaš naprej: kakšen je bil gmotni položaj voznika, kakšen je bil njegov psihološki profil, kaj se je dogajalo nekaj minut oziroma ur pred nesrečo. Iz dobljenih podatkov lahko (spet za pisalno mizo) marsikaj ugotoviš. Predvsem seveda glede vzrokov prometne nesreče. Od tu naprej potem (glede na vzroke) ustrezno ukrepaš.
Pa poglejmo v nasprotni smeri, kako se v tej državi stvari odvijajo. Kazni za prekrške so bile (vsaj v primerjavi z nekaterimi sosedami) že do zdaj precej visoke, zdaj pa je zagrozilo novo, drastično povečanje.
Povečanje kazni je krasen način odiranja državljanov. Če spremljate tole rubriko, se boste zagotovo spomnili tudi vseh drugih načinov, kako država pije denar voznikom, od davkov pri nakupu in prodaji avtomobila, davkov pri gorivih, cestninah, opravljanju vozniškega izpita pa do davkov ob registracijah, skupaj s tablicami in še in še. Pojavita pa se dve vprašanji. Ali takšna kazenska politika res ‘zadane’ potencialne povzročitelje smrtnih prometnih nesreč? In če se država tega zaveda, ali je vse, kar želi narediti le, da se pod pretvezo zmanjšanja smrtnih žrtev dodatno prisesa na žepe voznikov?
Država se, kot kaže, ni spomnila drugih ukrepov. Na primer bolj zahtevnih in bolj ‘življenjskih’ opravljanj vozniških licenc. Ali pa večjih zahtev glede vozniške etike in bontona. Že to dvoje bi tudi po mnenju neodvisnih in neobremenjenih strokovnjakov prineslo drastično izboljšanje prometne varnosti, bistveno večje, kot k temu pripomorejo večje kazni.
Pa ne. Poslanci sprejmejo nov kaznovalni zakon, minister udari po mizi policijskih šefov, ti po hierarhični lestvici pošljejo na ceste policijske fante z laserji in stvar je rešena. Le največji primitivec lahko zagovarja tezo, da je glavni vzrok nesreč s smrtnim izidom prevelika hitrost. In morda še alkohol za njo.
Razmišljanje v tej smeri pripelje le do dveh mogočih odgovorov: ali je država že izčrpala vse druge možnosti (o čemer seveda močno dvomim) in ji je v fazi obupa ostala le še zadnja rešilna bilka, to je povečanje kazni, ali pa so tisti, ki krojijo naše življenje, res le (slabi) politiki, ki se ne ozirajo na mnenje strokovnjakov. Če je tako, potem ta država nima pojma. Zato se upravičeno bojim, da nima pojma tudi na drugih področjih.
Vinko Kernc