Neverjetno, ampak resnično! Bogovi avtomobilskega marketinga so v bitko za električno mobilnost vpregli celo pse. Zadnjič je pisalo, da je ena izmed študij pokazala, kako se psi raje vozijo z električnimi avtomobili kot z avtomobili na motorje z notranjim zgorevanjem.
Ker ne maram pavšalnih sodb, sploh pa ne maram študij, sem o tem povprašal Mikija štiri. Rekel mi je, da ne ve nič o tem.
Miki štiri je nemški ovčar. Pri avtomobilih počasi popuščam, a pri psih bom vedno zagovornik znamenitega in nekoliko rasističnega stereotipa – da morata biti avto in pes Nemca. Dobro, od dveh motorjev je prastari Nemec, sodoben pa Japonec, pri avtomobilih je obrnjeno. Pri psih pa ne popuščam. Edina dostojna pasma so nemški ovčarji.
Miki štiri se imenuje zato, ker je nasledil Mikija tri. Miki tri je prišel po Mikiju dva. Miki dva pa … Saj razumete.
Miki ena je prišel v moje življenje, ko sem bil otrok, in do Mikija štiri se mi zdi, da gre za enega in istega psa. Tako zanesljivo, predvidljivo, zvesto in inteligentno so "naštimani" nemški ovčarji. A ker smo avtomobilska revija, nazaj k podatku, da psi bolj uživajo v električnih avtomobilih.
Z Mikijem imava odlično komunikacijo in kot rečeno, ni o tem podatku vedel nič. Še več: sklepam, da mu je vseeno, v kakšnem avtomobilu se vozi, le da se – vozi. Kajti nemški ovčarji se čustvom prepustijo edinole v avtomobilih.
Mikiji se vozijo redko. Zaradi dveh razlogov. Petdesetkilski pes potrebuje velik avto in petdesetkilski pes tudi pride sam, kamor koli si želi. Ni potrebe, da ga vozim po svetu.
So pa trenutki, ko le greva. Enkrat letno k veterinarju, in čeprav Mikija ni strah ne boga in ne hudiča, se začne tresti, ko vidi iglico in tipa z masko. In seveda točno ve, da vožnja z avtomobilom pomeni veterinarja. Ampak je strast do vožnje večja kot strah pred vbodom.
Odprem prtljažnik in rečem: »Hop!«, na sesanje prtljažnega prostora bom mislil kasneje. Potem odprem zadnje okno in piš zraka, ki se zliva po njegovem mega občutljivem smrčku, je (verjetno) za psa najboljši občutek na svetu.
V nosu stare gare, ki je moj avto, godrnja dvolitrski dizel iz pred-ekoloških časov in upam si priseči, da niti malo ne vpliva na počutje mojega psa. Hočem povedati, da bi odprto okno električnega avtomobila in električna vožnja Mikiju štiri vzbujala identične občutke. Toliko pa že poznam svojega psa.
Je pa za objavo pasje sreče med električno vožnjo bolj perfiden namen, s katerim se – blago rečeno – ne strinjam.
Zahodna civilizacija postaja vedno bolj ubrisana na vse te cucke, ki so bili v genetskih laboratorijih kitajskega srednjega veka sprogramirani, da bi delali družbo dvorskim damam. In ker pridelamo vedno manj otrok, obratno sorazmerno pa raste število psov, so postali kužki v avtomobilih pomemben faktor.
Pred leti so predstavili avtomobil, prirejen za vožnjo psov, in pasje udobje v tistem prtljažniku je bilo večje kot na vozniškem sedežu mojega avtomobila in moj »hop« v odprt prtljažnik je kakor iz kamene dobe.
Raziskava je merila srčni utrip psov, ki je bil v električnem avtu nižji, kot je recimo v dizelskem. Ampak pes se ne vozi z avtomobilom zato, da bi bil umirjen. Njemu je to (vsaj Mikijem) ultimativna zabava. Vrhunec leta. "Ringelšpil" in tobogan v enem.
Ko pes občuti pokrajino, ki šiba mimo, ko voha vse tiste vonje, ko drugi psi in mačke in ljudje tvorijo tekoči trak podob, je vznemirjen. In srečen. Ker se mu zgodi v pol ure toliko kot sicer na desetih sprehodih. Oziroma na dveh potepih.
Zelo verjamem, da je avtomobilski marketing naštudiral vozniške navade do obisti in da smo, ko sedemo v avto, avtomobilskim dušecelnikom odprte knjige.
Ampak psi so ostali instinktivna bitja, in če nisi eden izmed njih, boš zelo težko razumel, kaj se jim mota po glavah, ko skočijo v prtljažnik. Mogoče obstajajo psi, ki med vožnjo počivajo in čakajo, da čim prej mine pot med Stuttgartom in Porečem, ampak za nemške ovčarje je pot iz Svečine v Pesnico nora zabava.