Zadnje čase sem mahnjen na pregovore. Originalne ali tiste kvazi, ki si jih je izmišljevala moja pokojna babica z izrazito bujno domišljijo in lingvistično inovativnostjo. V tistega, da se po jutru dan pozna, ne verjamem, na splošno pa sovražim jutra – in januarje. Kajti zdaj, januarja, prav nič ne vem, kakšno leto nas čaka. Januar 2010 je optimistično napovedoval poslovno uspešno leto, v resnici pa so se domine podrle že do marca in smo ga preživeli 'na rezervi'.
Vseeno ne morem brez svojega bolnega optimizma. Tudi januarja 2011 zelo dobro kaže. Po prazničnem zatišju se vrstijo nove priložnosti in že sanjam o uspešni sezoni, evropskih stezah, krožnih dirkah in bogatih sponzorskih prispevkih. Da se domine le ne bodo znova začele podirati marca ...
Seveda, ta dolgi in dolgočasni januar je ravno pravi čas za izdelovanje načrtov. Kot običajno so športne ambicije zelooo velike, z resničnostjo pa se bodo srečale aprila in potem bodo dogodki oz. dirke šli po svoji poti. Tudi letos ta vodi naravnost v Evropo. Še vedno je želja in poglavitni cilj odpeljati celotno evropsko prvenstvo, kljub frustraciji, ki se ji reče Osella-Fagiolli. Kaže, da je pred nami ena najzahtevnejših sezon, začetek so tokrat postavili v Francijo (teden pred Rechbergom), konkurenca pa bo neusmiljena!
Načrt B: mini evropsko prvenstvo alias prvenstvo Avstrije. Dvakrat doma (Lučine in Ilirska Bistrica), dvakrat v Italiji (Verzegnis in Cividale), enkrat v Nemčiji. Večinoma bom tudi tam, kajti zelo rad imam avstrijske dirke, v Avstriji pa se počutim kot doma.
Državno prvenstvo? Sploh ne vem. Veselim se le Bistrice, vse drugo je bolj na silo.
Načrt C: vztrajnostne krožne dirke prvenstva srednje Evrope! Ali se bom po šestih letih končno vrnil na stezo?! Trenutno dobro kaže, sem pa daleč od evforije (no, morda malce tudi zaradi vraževernosti).
Naj se ne sliši fatalistično, ampak bo, kar bo. V sladkem pričakovanju nove dirkalne sezone z vso silo rinem še nekaj medijskih in promocijskih projektov, upam na najboljše in vseskozi – sanjam in sanjam ...
Včasih je naporno, včasih zabavno, vsekakor pa je vse skupaj le dolgo čakanje, ki se bo končalo s prižgano zeleno lučjo na prvi letošnji dirki. Do takrat pa je še cela večnost!
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)