Verjetno se še spomnite uvodnika iz prejšnje številke Avto magazina. Tistega, v katerem sem trdil, da so se določenih ukrepov za hitrejše in učinkovitejše delo lotili prepozno. No, očitno sem zadel v živo, kajti le nekaj dni kasneje je iz Službe za komunikacije DARS prišlo dokaj užaljeno pisanje, v katerem opravičujejo delovanje uprave.
Ni jim sicer uspelo navesti, kaj točno so naredili, preden jih je v to prisilil minister Vlačič, je pa zanimivo, da so tokrat vendarle priznali, da se resnemu delu brez molzenja DARS-a oziroma države nekateri strokovni krogi zavzeto upirajo.
Škoda, da niso zbrali poguma in jasno napisali imen in priimkov teh 'strokovnjakov'. Škoda je tudi, da niso razumeli, da 'brca v rit' ni ukrep, s katerim bi neposredno izboljšali stvari, temveč le ukrep, s katerim se da vpletenim jasno vedeti, da njihovo delo ni bilo zadovoljivo. Prepričan sem namreč, da ni bilo, pa tudi to, da bo večina obljub ostala točno pri tem – pri obljubah.
Delovišča (vsaj na relaciji Ljubljana–Bregana) so bila namreč prvi julijski konec tedna prazna (vsaj tistih štirikrat, ko sem se od petka do ponedeljka peljal mimo) in tudi na ljubljanski južni obvoznici ni bilo videti pretirane delovne vneme. A upam, da se motim – že to, da se je na takšne kritike, kot sem jih zapisal, DARS tokrat prvič odzval, je vendarle nekakšen napredek.
Sicer pa vrli DARS-ovci niso bili edini, ki so zadnje čase zacvilili. Podobno se je zgodilo tudi z Žarkom Hojnikom, tistim 'novinarjem' Dela, ki v kroniki prodaja svoje veleumne tekste za suho zlato. Po tragični nesreči na paralelnem relikrosu v Logatcu je namreč v Delu zapisal kup neumnosti. Ni mu bilo jasno, da gre za relikros, in ne reli, kar je za nekoga, ki naj bi o teh stvareh pisal resno (in tak vtis Hojnik očitno hoče dajati, čeprav mu to ne uspeva najbolje), seveda velika napaka. Potem mu ni jasno, da nesreče na športnih prireditvah seveda ne spadajo med prometne nesreče, da so (v nasprotju z gledalci) tekmovalci in fotografi na dirkališču na lastno odgovornost, da za varnost tekmovalcev ne skrbi organizator, temveč varnostni predpisi FIE ter tehnični komisarji krovne zveze, da so tekmovanja zavarovana pri zavarovalnici, da ne ve, da brez varnostnega elaborata (ki ga odobri policija) in soglasij krovne zveze dovoljenja za izvedbo dirke sploh ni mogoče dovoliti, niti toliko mu ni jasno, da na omenjenem dirkališču 200 kilometrov na uro ni mogoče videti niti od daleč . .
In seveda je užaljen, ko nekdo jasno in javno pove, da je bilo njegovo delo obupno zanič in da bi se spodobilo, da njegovi nadrejeni zaradi tega ukrepajo. In potem zapiše nove neumnosti, začne odkrivati teorije zarote, spreobrača besede policije (iz »preučujemo in ugotovitve bomo posredovali tožilstvu« Hojniku uspe sproducirati »Kako lahko policija že kmalu po tragični nesreči presodi, da je šlo za splet nesrečnih okoliščin«), policiji odreka diskrecijsko pravico, ki ji jo sicer daje zakon (upam, da Hojnik ve, kaj je to), in za konec brez kakršnihkoli dokazov organizatorja obtoži, da so (ne da bi pojasnil, čemu množina, ko pa je bilo vse skupaj naperjeno le proti njemu) ga žalili po elektronski pošti.
Še bolj zabavno: kampanjo po elektronski pošti mu na neki čuden način uspe povezati z učinkovitostjo dela policije . .
Če ne bi bilo žalostno, da lahko takšen človek zapravlja prostor v Delu (ki naj bi bilo sicer kredibilen vir informacij, čeprav se človek ob prebiranju Hojnikovih pisarij kar zamisli), bi se valjal po tleh od smeha . .
Dušan Lukič, odgovorni urednik
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem