Od politikov in državnih birokratov pač ne gre pričakovati česa inteligentnega, kajne? Predlog novega pravilnika o rednem vzdrževanju javnih cest je že eden od dokazov.
Avtoceste, denimo, pa čeprav so hitrosti na njih največje in so močno prometno obremenjene, bodo pregledniki nadzorovali le še enkrat na dan namesto trikrat kot doslej. Odpadli kosi tovora in vozil bodo tako morali počakati tja do enega dneva – ali pa do takrat, ko bo nekdo naletel nanje ... Namesto da bi poskrbeli za še bolj redno pregledovanje, se trend slabša. Tako kot se tudi sicer slabša vzdrževanje naših cest. Ne nazadnje mednarodne raziskave kažejo, da sta več kot dve tretjini v stanju, v kakršnem ne bi smeli biti in kakršno, to je treba jasno razumeti, ogroža udeležence v prometu.
Kako pomanjkljivo je razumevanje in znanje tistih, ki so predlog pripravili, kaže že to, da so krpanje vozišča (torej popravilo poškodb na njem) uvrstili (razen na avtocestah in hitrih cestah) v drugi ali celo tretji pomembnostni razred, torej med dela, ki se jih pač opravi, ko je čas in denar. Tudi če zaradi tega kdo umre ...
Ampak to je že stara zgodba in novi pravilnik je le še dodaten korak v smeri, da bodo za ceste namenili še manj denarja, da bodo (čeprav že zdaj sodijo med najbolj nevarne in slabo vzdrževane v Evropi) še slabše in še nevarnejše. Pa čeprav so zneski, ki jih vsako leto plačujemo za cestnine, vsako leto višji. Tako pač je, ko država cestni denar meče v jamo brez dna, imenovano železnice, ne da bi pred tem to črno luknjo reorganizirala, optimizirala in tako najprej krepko povečala produktivnost in zmanjšala stroške poslovanja. Asfalt pač nima sindikata in vozniki na njem tudi ne.
