Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. Da se bo, smo vedeli vsi, razen tistih, ki bi morali vedeti.
Namreč – ljudem se je letos na slovenskih avtocestah zmešalo. Čisto in povsem.
Poletno jutro, ko mi že zgodaj teče za ušesi in se, čeprav z motociklom, prebijam mimo zamaška na eni izmed stranic bermudskega trikotnika slovenskega avtocestnega križa. Od Lukovice proti Domžalam. Vse stoji. Počasi se cijazim in poskušam ignorirati negativno energijo, ki veje iz avtomobilov, tovornjakov in avtodomov. Mi, motoristi, smo med zastoji sicer malo privilegirani, a ne preveč.
Zamašek se po Domžalah konča, kot se je pred Lukovico začel. Se pravi, da iznenada. Kolona je še vedno počasna in premikamo se po polžje, a se vsaj premikamo. Potem ju zaslišim. Najprej intenzivno hupanje in vrtenje agregatov v visoke vrtljaje. Kot bi se gostje kakšne intenzivne svatbe vozili do matičarja. Niti ozrem se ne, raje se umaknem tik ob rob cestišča. Človek mora biti na vse pripravljen, ni mu pa treba vsega razumeti. Ali vsega vedeti.
A ni mogoče spregledati ali ne videti tega, kar se dogaja naslednjo minuto, mogoče dve.
Pripeljala sta – kljub počasni koloni na voznem pasu – kot vihar. Oba, vštric po prehitevalnem. Besneči zaripli obrazi tako potnikov kot obeh šoferjev so švignili mimo. Vsaj en avto je bil prestižne znamke, drugi nekaj skromnejše, a še zdaleč ne kakšna kripa. A trobljenje in navijanje motorjev še ni bilo najhuje … Avtomobila sta, kot v policijskih filmih, agresivno vozila drug proti drugemu in nekajkrat je manjkalo zgolj nekaj centimetrov, da se nista z boki zaletela. Ker se je tempo kolone nekoliko upočasnil, sta se upočasnila tudi prepirljivca in imel sem krasen sedež v prvi vrsti.
Pomislil sem, da se je dramski višek že izpel, saj se je hupanje umirilo. Nakar se je na prestižnem avtomobilu odprlo sovoznikovo okno in iz notranjščine so na drugi avto začeli leteti predmeti. Vseh artiklov nisem zaznal; bilo je nekaj sadja, nekaj embalaže, raznih prigrizkov, končalo pa se je s plastično steklenico vode, ki se je atraktivno razpočila na motornem pokrovu drugega avta. Kjer se je tudi odprlo okno in ostanki dolge poti so začeli leteti nazaj.
Bilo bi zabavno, če bi ne bilo žalostno, in med mučno vožnjo do središča prestolnice sem poskušal posloveniti ali vsaj prevesti anglosaški izraz »road rage«, ki opisuje takšno vedenje na cestah. Še najbližje sem prišel z 'bes na cesti', a je preveč opisno in ne pojasnjuje vsega nabora divjaštva, ki se dogaja na naših cestah.
Vendar – oba »veseljaka« in njuno besnenje, ki so nam tisto poletno jutro priredili predstavo, so zgolj posledica, niti približno pa ne vzrok.
Kajti to poletje se je končno zgodilo to, kar se je moralo zgoditi.
Slovenija je obstala. In je stala vse poletje. Neprenehoma in ves čas. Avtoceste so bile zatrpane kot vojaška latrina, počitnice, naravne katastrofe, nesreče, dela na cesti in turistični rekordi pa so tem najsodobnejšim prometnicam vzeli ves smisel. Ali jih imamo ali pa ne, je v tem trenutku vseeno. Če stojiš več ur, je mogoče celo pametneje to početi na regionalni cesti kot na avtocesti.
Letos poleti se je zgodilo prvič, da so prometni kolaps zaznali celo najvišji politični vrhovi in ga začeli obravnavati kot problem. Ki se je z javno obravnavo še povečal, saj se je ost debate odmaknila od kaosa v akademsko vprašanje, ali potrebujemo tretji pas na avtocestah.
Kajti ko se začne vpletati t. i. stroka, smo obsojeni na še daljša čakanja. Prav ta stroka je, sicer pod patronatom politike, dolga desetletja pisala strategije. Tako prometne in infrastrukturne kot mobilnostne, in te drago plačane strategije so ena za drugo romale v predal. Hočem povedati, da nismo sprejeli (razen prepovedi prehitevanja za tovorna vozila, ki pa se je tovornjakarji ne držijo ravno zvesto) čisto nobenega ukrepa, ki bi avtoceste naredil spet vsaj delno prevozne.
A tokrat obstaja upanje. Letos je namreč najbolj nastradala Ljubljana. Malo zaradi svoje logistične lege, malo zaradi gradbišč na obroču okoli mesta, a Ljubljančani so bili zadnjih nekaj mesecev, ne krivi ne dolžni, dobesedno paralizirani. Dokler na poti v sveto mesto stojimo Štajerci, Primorci, Dolenjci in Gorenjci, se da ta problem vsaj nategovati desetletje ali dve, če ga že ni mogoče pomesti pod preprogo. Ko pa se ustavijo Ljubljančani, se zgane oblast. In ko se zgane oblast, je nekaj malega možnosti, da se bo zganil tudi promet.
Preberite še: Razmišljanje Matjaža Korošaka: Spet o cestah? Zakaj le ...
Morda vas bo zanimal tudi pogovor, ki ga vodi Borut Pahor
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem