Božični in novoletni čas je edino obdobje, ko novice iz avtomobilske industrije presahnejo. Z desetdnevnim odmorom imajo (imamo) še največ težav mediji, saj ni prave snovi za objavo.
Letošnje zadnje četrtletje je za primerno mero razburjenja poskrbel Volkswagen s svojo četico inženirjev, ki so morali goljufati, ker jim ni uspelo narediti domače naloge z dovoljenimi rešitvami. Se vam zdi znano iz šole?
Že mogoče, ampak vsi vemo, da se tako pač ne dela.
Desetdnevni odmor Volkswagnove teme ne bo zbrisal iz vsebin poročanja medijev. Tema sicer še ni dobila epiloga, a na dan prihajajo pomembne razlike v ureditvi zaščite potrošnikov med evropskimi državami in Združenimi državami Amerike. Za Volkswagen se bo tako finančno končalo bolje, kot so se bali pesimisti. Vsaj v Evropi bodo lahko avtomobile, ki so opremljeni s programsko opremo z nedovoljenim delovanjem, preuredili na enostaven način, predvsem pa jim ne bo treba plačevati velikih odškodnin in še večjih kazni.
Kako bo stvar vplivala na ugled znamke, je zdaj še težko napovedovati, a najbrž bodo tudi tu razlike, ne le med evropskimi in ameriškimi, ampak se je v navzkrižnem ognju Volkswagen znašel tudi na Kitajskem. Afero z več kot milijonom dvosklopčnih menjalnikov, ki jih je bilo na Kitajskem v Volkswagnovih avtomobilih treba popraviti, so sicer prestali brez večjih težav. Toda tudi tam se javnost in predvsem kupci sprašujejo, ali so vredni manj kot ameriški, da si ne zaslužijo odškodnine za slabo delujoč avtomobil.
Veliko manj pozornosti je v dneh po sklenitvi sporazuma veljalo pariški podnebni konferenci, pa čeprav bi morali biti rezultati pogajanj, ki naj bi pomagali zaustaviti klimatske spremembe, za vse nas veliko pomembnejši, kot je bila afera s Volkswagnovim goljufanjem. Posledice zmanjšanja izpustov bi morale biti konkretne. Generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki-mun se je slikovito izrazil in dejal, da je treba delo začeti že danes.
Ampak danes je jasno predvsem to, da se v avtomobilski industriji 'dekarbonizacija' ne odvija po predvidenih scenarijih. Če pogledamo skozi luč Volkswagnove afere, lahko vidimo marsikatero podobnost. Politiki denimo sprejemajo zaveze o tem, da se bo povečal delež avtomobilov, ki bodo izločali manj ogljikovega dioksida, a se potem teh zavez držijo le teoretično. Praksa kaže drugačne rezultate. Napovedi kažejo, da bo konec tega desetletja na cestah sveta že milijarda avtomobilov. Letno naj bi jih čez kakšnih pet let izdelali celo okoli sto milijonov.
Ob pogledu na pariške zaveze pa se moramo vprašati: koliko od teh jih bo z ničelnim izpustom CO2?