Okej. Treba se je pač sprijazniti z dejstvom, da je na cestah vsak dan več avtomobilov. In voznikov za njih volani. Nekateri ljudje lepo pojejo, nekateri se spoznajo na plovila, nekaterim uspeva vzgajati lepo cvetje in nekateri dobro vozijo. Le malo pa je tistih, ki znajo vse najbolje.
20. julij 1969. Neil in Edwin sta uresničila Julesove (in še zdaleč ne le njegove) sanje in skočila na površino Meseca. Danes laično gledamo na tisto tehniko kot na zastarelo, ampak toliko znanja, teoretičnega in praktičnega, kot ga zahteva takšen projekt, še danes ni zajetega v vsakdanjem življenju.
Seštejmo skupaj: od takrat je minilo skoraj natanko 39 let. Skozi oči tehnika je to svetlobna razdalja. Tistega leta je bilo le nekaj kilometrov avtomobilskih cest v Nemčiji. Tistega leta še ni bilo Golfov, bili so Spački, Enesuji, Wartburgi, Fički . . pa črno-beli televizorji in radijski program na kratkih, srednjih in dolgih valovih. Poslušali s(m)o BBC in Radio Luxemburg.
Okej, da ne zaidemo predaleč: takrat je bila tehnika – v primerjavi z današnjo – hudo hudo zastarela. Avtomobile sem že omenil; če je kateri zmogel 170 kilometrov na uro, je bilo to že – uau, dirkaško. Toda za vožnjo nad 130 kilometri na uro je voznik moral biti skoraj dirkač, da mu je uspelo obdržati tisto kočijo na kolesih na svoji strani ceste.
Nekaj let zatem so avtomobili zlahka zmogli 170 kilometrov na uro.
Nekaj let zatem so avtomobili zlahka zmogli 180 kilometrov na uro.
Naj opozorim, da je dramatičnost v tem trenutku izjemnega pomena, saj osvetljuje bistvene elemente te pripovedi.
No, danes jih v natančnem švicarskem avtomobilskem katalogu najdete bistveno manj takšnih, ki gredo manj kot 200 kilometrov na uro, kot onih, ki gredo več. Tako pač je; tehnika, pa naj bo komu to še tako neprijetno, gre naprej.
Poglejmo vzporedno: tehnika se razvija, voznikov je vse več. Delno velja tudi, da je vse več cest, vsekakor pa to, da so ceste varnejše.
In hitrost? Kdor si upa trditi, da je prirastek od 120 do 130 kilometrov na uro (povečanje dovoljene največje hitrosti v zadnjih 39 letih! ) opazen napredek, najbrž še ni sedel v povprečnem današnjem avtomobilu – njihova skala hitrosti na merilniku sega prek 200, zato pri marsikaterem razlike med 120 in 130 ob površnem pogledu (med vožnjo) niti ne opazite.
Vsa besedičenja, ki sledijo tej argumentaciji, so izključno plod šibkosti (nekaterih) ljudi. Napredek po navadi prinaša izboljšave in lepe reči, vzporedno pa tudi kakšne sitnosti; nekaterim je hitro voziti sitno. A nihče nikogar ne sili v divjanje.
V nasprotju s tem pa država (in tokrat ne le naša) in njena zakonodaja ljudi spodbujata k počasni vožnji z abotnimi oglasi v slogu Hollywooda (pokažem, kar hočem pokazati) ter z represijo. Na koncu se ljudje resnično boje voziti hitro, čeprav tehnika to zlahka omogoča tudi v varnem področju.
In temu se reče manipulacija z ljudmi.
Ovce.
Vinko Kernc