Najprej sem se postavil v vlogo nevedneža. Kar tudi sem. Nikakor ne morem razumeti oziroma ne vem, čemu so cene goriva na avtocesti višje kot izven njih.
Gre pa tako.
Najprej sem se ravnal po črednem načelu: »Ne kupuj goriva na avtocestah!« Cene goriva se sicer spreminjajo z vrtoglavo hitrostjo, a tisti ogromni izveski tudi voznika, ki gleda na cesto, podučijo, kakšna je cena ali dizla ali neosvinčenega bencina. Tako da v glavnem vozniki vemo. Sploh ko gorivo kupimo. In gorivo je na avtocestah dražje. Nekaj mesecev, mogoče celo leto ali več se nisem potrudil, da bi izvedel, zakaj in čemu. Enostavno sem raje preigraval možnosti, kaj je hudega avtocesta storila trgovskim mrežam, državi in proizvajalkam nafte, da je bencin tam dražji. Nekoliko pa sem tudi užival sadove tega fenomena. Namreč – če se ustaviš na avtocesti, na črpalki skoraj nikoli ni gneče. Nikjer nikogar, razen morda kakšnega tujega turista, ki za ukrep bodisi ne ve ali pa mu res kritično primanjkuje goriva. Ali pa voznika, ki se mu preveč mudi na pomemben sestanek, da bi o tem hotel razmišljati.
In potem polnjenje rezervoarja … Včasih, ko so bili litri in dinarji še na koleščkih, je bilo še bolj dramatično; oni za dinarje se je vrtel, kot bi ga poganjal hrček v okrogli kletki, litrski se ni premikal. Z digitalno številčnico je nekoliko manj usodno, a vedi: ko polniš na avtocesti, se števec za litre premika počasneje od ure v čakalnici pri zobozdravniku.
Kakorkoli, sprijaznil sem se, da je pač tako, ko me je pred nekaj tedni začel glodati črv radovednosti … »Čemu je gorivo na avtocestah dražje?« Toliko sem videl tujine, kjer sem občudoval liberalni kapitalizem v vrhunski formi, ko bič konkurence različnim ponudnikom goriva zapoveduje različne cene … A tam je to veljalo tako za avtoceste kot za črpalke izven njih. Prav tako sem se vozil k sosedom Avstrijcem na lokalno pumpo, ki je slovela po tem, da je bilo gorivo proti večeru cenejše kot zjutraj. A to so bili časi, ko je bil žep plitek, vožnje pa dolge. Pa vendar tudi ta izkušnja ni pojasnjevala avtocestnega fenomena tukaj in zdaj. Glodalo je in glodalo, dokler nisem sedel pred vsevedni svetovni splet in se podučil. Verjetno to bralci že veste, a zgolj kot pojasnilo k današnjemu zapisu.
Izven avtocest cene goriva uravnava država, na avtocestah pa jo trgovske mreže oblikujejo prosto. In še to – po vsej Evropi, vsaj od začetka zadnjih epidemij in vojn, je tako.
Se pravi – cene goriva izven avtocest določi država in so pri vseh prodajalcih praktično enake. Cene na avtocestah pa se oblikujejo prosto, po načelu konkurence, in so zaradi tega tudi pri vseh prodajalcih enake. Zdaj sem vedel. Pa spet ne …
Hočem povedati, da niti svetovni splet, niti vse ekonomske analize, niti članki iz uglednih gospodarskih edicij niso odgovorili na moje osnovno vprašanje: »Čemu avtoceste?«
Kaj so hudega avtoceste naredile vladam in gospodarstvu, da je gorivo na njih dražje oziroma prosto oblikovano, če hočete. Ali še drugače – zakaj ni obratno? Zakaj vlade ne regulirajo cen na avtocestah, ki bi bile potem nižje, prosto pa se ne oblikujejo cene na lokalnih bencinskih servisih, ki bi bile potem višje?
Eden izmed razlogov je zagotovo v tem, da gorivo izven avtocest vlada pojmuje kot izdelek široke potrošnje. Hočem povedati, da tja po gorivo hodimo tudi z mopedi, traktorji in vrtnimi kosilnicami. Na avtocesto pa kmetijskim strojem ne dovolijo. To pa je tudi edini razlog, ki se ga domislim. In s tem bi bilo moje razprave konec, če bi priznaval vladni ukrep in politiko kot nekaj, v kar ne gre dvomiti.
A obstaja element, ki me pri vsej zgodbi moti, in to je diskriminacija voznika kot takšnega. Če torej vozim v območju reguliranih cen, sem v samodejni prednosti pred tistim, ki vozi v območju nereguliranih. Ko sem na avtocesti, sem diskriminiran v odnosu do samega sebe, ko vozim po lokalni cesti, pa …
Sicer praktični um veleva, da je pač na voljo oboje in da mobilnost pomeni tudi vožnjo do cenejše črpalke, a vendar se zdi princip, po katerem se cene določajo glede na infrastrukturo, vsaj nekoliko diskriminatoren.
Rešitev se zdi skoraj na dlani in jo je najti v smešnem dejstvu, da na nereguliranih avtocestah pri različnih ponudnikih liter goriva velja skoraj do centa enako. Hočem povedati, da se različni trgovci, če že ne kartelno, pa vsaj takole napol miže – dogovarjajo. V trenutku, ko bi konkurenci (zanjo imamo menda celo varuha) dovolili, da opravi svoje poslanstvo, bi se tudi neregulirane cene (v to sem prepričan) približale reguliranim in poseg države v ceno, kar v pomembnem delu pomeni tudi omejitev trgovskih marž, ne bi bil več potreben.
Do takrat pa bodo bencinski servisi ob avtocestah – razen redkih strateško postavljenih izjem ali pa za časa poletne turistične norije – bolj kot ne samevali.
Preberite še: Porsche je razkril delček novega Macana
BONUS VIDEO: Mercedes-Benz GLA: Lahko upraviči premijsko ceno?
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem