Tudi ta trenutek, ko sedim za računalnikom in poskušam to kolumno napisati čim manj čustveno, ne morem verjeti, da je tu, v Sloveniji (že skoraj dva tedna! ). Novi najmočnejši, najhitrejši in najzmogljivejši dirkalnik, ki sem ga kdaj imel.
Tekmovalna sezona 2008 se mi zdaj zdi kot lanski sneg, kot grde sanje, ki so se končale v preteklem življenju. Pa vendarle! Tehnične težave in povprečni rezultati so pomenili le nov zagon, tako zame kot za celotno moštvo. Že na zadnji dirki v Avstriji smo se odločili, da moramo stopiti korak naprej in za leto 2009 zagotoviti novejši in bolj konkurenčen dirkalnik. Priznam, da je bilo težko pogoltniti grenko pilulo spoznanja, da je bila delna posodobitev prejšnjega bolida napačna.
A odločitev za novega je bila le prvi (majhen) korak. Sledile so dolgotrajne priprave. Treba je bilo izbrati pravi dirkalnik (na trgu jih je zelo malo), postaviti in zapreti finančno konstrukcijo, prodati stari dirkalnik, pridobiti nove poslovne partnerje in na koncu urediti še kup birokracije.
A zdaj je vse to za mano, v garaži pa na svoj prvi nastop čaka novi Reynard Formula 3000, ki ga poganja zdravih Fordovih 529 KM (60 več kot v moji stari Loli)! Dirkalnik, ki sem ga občudoval pri Regalu in Vilarinu, dirkalnik, ki je v zadnjih štirih letih nepremagljiv v evropskem prvenstvu.
Reynard je s tovrstnimi bolidi pred nekaj leti nastopal v japonski formuli Nippon, naš pa je v celoti predelan za tekmovanje na gorskih dirkah. To pomeni, da ima prilagojeno aerodinamiko in podvozje, prestavna razmerja in celo motorno elektroniko, ki ponuja še startni program, traction control in power shift.
Še bolj pa me je navdušil pogled v njegovo drobovje. Gre za čistokrvni dirkalnik, ki je izpopolnjen do najmanjših podrobnostih. Je tudi precej manjši in lažji od Lole, ima pa večjo medosno razdaljo, kar obljublja boljšo lego v hitrih ovinkih – česar se še posebej veselim!
Novi bolid prinaša tudi veliko novosti glede vzdrževanja in nastavitev. To je obenem področje, ki se ga najbolj bojim, in že zdaj poskušam vse priprave usmeriti tako, da bo prilagajanje potekalo s čim manj težavami. Vsekakor pa je tudi to del novega izziva. Seveda že težko čakam 25. april, ko bom novi bolid pognal proti cilju prve evropske dirke v Rechbergu.
Ne, ne vem, kaj pričakujem na prvi dirki. Novega dirkalnika se bo treba navaditi, me pa zelo zanima (prav na prvi dirki bom to najbolj občutil), kako drugačen je od predhodnega in ali je res, kot so mi pravili dirkači, ki Reynarde vozijo že nekaj let, da je veliko bolj vodljiv od Lole ter da terja nežnejšo roko in več prefinjenega občutka.
Kljub vsem neznankam imam zelo dober občutek. Prej ali slej se bomo ujeli tudi z Reynardom, vsekakor pa je to dirkalnik, ki je idealna osnova za doseganje mojih dirkalnih ciljev. Kako hitro bomo tega sposobni jaz in moje moštvo, pa bo pokazal čas. V dirkanju prav nič ne pride čez noč in brez trdega dela!
P. S.: Še dobro, da sem v zadnjih mesecih shujšal za slabih sedem kilogramov. Kokpit novega bolida je namreč precej ožji od prejšnjega in me po velikosti in položaju sedenja zelo spominja na formulo 3. Adijo, obilna kosila, večerje in čokoladice!
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Foto: Aleš Pavletič