K sreči se (tokrat) ni zgodilo meni, je pa vzorec zadosti velik, da iz njega lahko potegnem pravilo.
Takole je bilo: na avtomobilski cesti dohitim Alfo, oba skupaj pa še precej počasnejšega Audija. Alfist ne pomišlja, prehiti ga po desni. V naslednjem hipu se iz Audija zadaj pokadi kot iz dimnika peči s slabim zgorevanjem in boj za obstanek se začne. K sreči ju v boksih (beri: na cestnini) prehitim, lahko pa v vzvratnem ogledalu vsaj deset kilometrov opazujem njuno bitko.
Demokracija mi dovoljuje osebno mnenje: vsakemu vozniku, ki se pri katerikoli hitrosti ne pusti prehiteti, če je to tehnično (prostorsko) mogoče in varno, bi morali vzeti vozniško dovoljenje in mu ga (morda! ) vrniti šele po obširnem pogovoru s psihologom.
Razširjeno razmišljanje me vedno vrne v srž zadeve. Zakaj prihaja do prometnih nesreč, zakaj umirajo ljudje v avtomobilih? Morda pa mnenje, da čisto vsak pa le ni za volan, niti ni tako napačno. Ampak dve veliki skupini radi vidita ljudi za volanom: politika oziroma država, ki se skozi avtomobilizem napaja iz številnih (že mnogokrat omenjenih) virov, in avtomobilski lobi, ki ga je treba vzeti zelo na široko: uporabniki, prodajalci, zastopniki, proizvajalci, dobavitelji, izdelovalci surovin, za zdaj pa tudi prekupčevalci z nafto, lastniki zemlje, od koder nafta brizga na dan, in – globalna politika. Pa smo spet tam. Roko na srce: omenjeni krog je ogromen in navsezadnje smo v njem tudi mi, vozniki. Dokler teče le debata, se vsi strinjamo, če bi pa nekdo od nas moral vrniti vozniško dovoljenje (ali mu ga zaradi poostrenih zahtev ne bi uspelo pridobiti), bi se hitro postavil na ono stran.
Verjetno nisem poznal edinega epileptika, ki je imel vozniško dovoljenje in ki je bil dnevno na cesti. Da bo ironija še večja: v avtomobilu je – kot bi rekel stanovski kolega – tragično preminil: kriv za prometno nesrečo in totalno pijan. Ni bil prvič!
Nenadoma zavil v levo? Kdo pa zavije nenadoma v levo? Če odštejemo tiste, ki menjajo zgoščenko ali iščejo salamo, ki jim je padla iz sendviča, je tu ogromno dela za zdravnike in psihologe. Ne pa za politike, ki z dekreti zmanjšujejo dovoljeno hitrost. Ja, država ima rada voznike, a najraje jih ima pri 100 kilometrih na uro (na avtomobilski cesti), ravno toliko, da še nekaj načrpa iz porabljenega goriva. Pri 60 kilometrih na uro je poraba vsaj za pol manjša.
Videti je, kot da zakonodaja skrbi, da je razmerje med porabljenim gorivom (oziroma iz tega izhajajočimi prihodki) in kaznovanimi vozniki (oziroma iz tega izhajajočimi prihodki) na eni ter med zdravstvom (oziroma iz tega izhajajočimi odhodki na račun prometnih nesreč) na drugi strani zanjo najbolj ugodno. Ne pa za to, da bi se promet odvijal hitro in varno.
Je že kdo kdaj kje slišal kakega politika, ki bi dvignil roko in rekel: »Pa dajmo se, dame in gospodje, začeti že enkrat premikati tako, kot nam (varno) omogoča današnja tehnika.
Vinko Kernc