Ameriška avtomobilska industrija si je z lanskim razmeroma uspešnim prodajnim letom na domači zemlji dodobra oddahnila.
Pravzaprav sta lahko zadovoljna celo Barack Obama in njegova vlada, saj so dobili vrnjeno že več kot polovico vseh posojenih milijard za rešitev v javnosti najbolj priljubljene industrije (ob vojaški seveda). Kako je sicer uspelo to finančno žongliranje, pa bomo videli čez nekaj let.
Zdaj kaže, da sta oba dobitnika milijard s pomočjo stečajev ozdravljena. Pravzaprav smo lahko z največjim začudenjem spremljali tako hitro vrnitev k zdravemu gospodarjenju. Pozabljene so tudi vse težave GM z odvečnimi znamkami, sploh zdaj, ko tudi nizozemskim finančnim žonglerjem ni uspelo obdržati nad vodo Saaba.
Skrivnost novega GM je v premeteni reorganizaciji, kjer so pod svojim lastništvom obdržali prav vse pravice do patentov za avtomobile in motorje ter licence, tako da si Saab z vsemi krasnimi izdelovalnimi zmogljivostmi ni mogel veliko pomagati. Američani ne ruskim ne kitajskim financerjem Saabove rešitve še patenta za vijake niso hoteli odstopiti, kaj šele, da bi si opomogli z bolj ali manj sodobnimi motorji in platformami.
Rešitev za GM bo še naprej skrita pod bleščečo pločevino številnih novih modelov, ki bodo na trg prišli v prihodnjih letih. Veliko tehničnih novosti bodo dobivali iz svojega konstrukcijskega oddelka v Rüsselsheimu, a te ne bodo namenjene zgolj Oplu, ampak za vse svetovne 'Generalove' potrebe. No, tudi obratno se bo dogajalo, saj smo na detroitskem salonu skoraj dva meseca pred uradno ženevsko premiero novega Opla Mokke že srečali njegovega dvojčka z Buickovim zaščitnim znakom.
Pri GM so sicer že pred nekaj manj kot desetletjem poskušali Oplove evropske modele ponuditi tudi ameriškim kupcem, pa to tedaj ni uspelo in zamisel je navidezno skupaj z znamko Saturn gladko propadla. Zdaj se vrača, saj je Buick Encore skoraj v vsem enak Oplovi Mokki. Za oba avtomobila pa so konstrukcijo priskrbeli v Chevroletovem južnokorejskem konstrukcijskem oddelku. Prvi videz notranjosti kaže, da ne bo tako veliko razočaranje, kot je (bila) Oplova Antara.
Je pa to že četrti Buickov model, ki ima tesne sorodstvene povezave z Oplovimi modeli. Seveda pa imajo za Buickov razcvet zasluge tudi Kitajci! Če ta znamka ne bi bila tako dobro vpeljana na kitajskem trgu, bi jo najbrž Američani že zavrgli. In sklep: če je avtomobil dober za Kitajce, je tudi za Američane, pa četudi je njegovo poreklo pravzaprav evropsko. Je to perspektiva evropskih industrij?
Tomaž Porekar