Harry Belafonte je na svojem koncertu v Carnegie Hallu leta 1959 v šali rekel: »Big brother is watching.« (Veliki brat opazuje).
Strah, da bom, kot se lahko zgodi prav vsakemu vozniku, padel v radar in si s tem prislužil nerazumno visoko kazen, je neprimerljivo majhen v primerjavi s strahom, o katerem teče beseda.
V New York Timesu so menda pisali o nizozemskem poskusu, ki s pomočjo sistema GPS in podatkov iz računalnika avtomobila računa dejansko 'porabo' cest, na podlagi tega pa bi preračunavali vse davke, cestnine, zavarovanja in še vse drugo (menda v neki naprednejši fazi tudi porabljeno gorivo), kar človek danes plačuje pavšalno. Pri tem bi seveda vključili tudi porabo goriva in s tem dodatno obremenili voznika z davki. Sliši se lepo, vsak bi plačal, kolikor zares porabi (a tudi o tem bi se dalo razpravljati), ampak s tem je neizpodbitno in do skrajne mere ogrožena zasebnost človeka.
Woody Allen je leta 1973 posnel film Sleeper, ki se na prvi pogled zdi komedija ...
Vohunske igračke, ki jih je leta 1962 Sean Connery kot James Bond uporabljal v filmu, se delijo na dve skupini: na mehanske, ki so še vedno fantastika, in elektronske, ki se danes zdijo neki arhaičen primitiven izdelek. GPS (in vsi sorodni), ki nas tako prijazno zapelje na Frankfurter ring 215 v Münchnu, lahko postane v povezavi z drugo elektronsko šaro že v rokah malo bolj iznajdljivega mulca na srednji elektrošoli, ki zna prek spleta naročevati sestavne dele iz Kitajske, kombinacija, ki bo ljudem vzela zasebnost. Če to zmore mulec – kaj šele lahko sestavi oblast.
George Orwell je leta 1949 izdal roman 1984.
Pred nekaj leti sem spisal hudomušni sestavek o tem, kako bi lahko prometni znaki za omejitev hitrost vsebovali oddajnik, ki bi ukazoval motorni elektroniki, da avtomobilu ne bi pustila prekoračiti dovoljene hitrosti. Danes me je strah, da se bo prav to zgodilo.
Pri Mercedes-Benzu razvijajo sistem, ki bo avtomobil med vožnjo na avtomobilski cesti na voznikov ukaz samodejno premaknil na sosednji vozni pas. Sliši se privlačno, ampak ... kaj bo na koncu še ostalo vozniku, ko bo avtomobil vse počel sam? Ali ni ravno upravljanje avtomobila tisto, čemur rečemo osebni prevoz in užitek v tem, da smo mi (vozniki) 'za krmilom'?
Leta 1985 smo se Belafonteju, Allenu in Orwellu še smejali. Potem smo začeli razmišljati. Danes se bojim. Verjemite, avtomobilizem in vse, povezano z njim, bo med prvimi na udaru. Potem sledi še vse drugo. Razen če narod enkrat končno ne spozna, da je oblast pri njem v službi, in ne obratno, kot danes vsi zmotno razumemo.
Vinko Kernc