Aferica, ko sta se dva redarja znesla nad občanom je po pričakovanjih bolj odmevna kot bi si mestna oblast upala pričakovati.
Pride tako, da občasno kdo zapelje v neko brezvezno enosmerno ulico ali pa naredi kakšen drug prekršek, ki sicer je prekršek, a zaradi tega nihče ne občuti nobene posledice ali utrpi kakšne posebne škode. Predpise je pač potrebno spoštovati, o tem ni dvoma. Sploh ne zato ker bi bili vsi predpisi pametni in smiselni, ampak enostavno zato, da tega ne občutite v žepu.
Redarske hijene v Ljubljani so se žal specializirale za nepotrebno maltretiranje občanov, ki si kdaj privoščijo kakšen eksces in storijo nekaj po svoje. Ne vedno zelo narobe, pač pa enostavno tako, da si olajšajo življenje v mestu, kjer so vsi, ki se po njemu premikajo z lastnim prevozom več kot očitno nezaželeni.
O osebnostnem profilu mestnega redarja bi veljalo narediti posebno študijo. Morajo to biti neki zelo vodljivi, poslušni, do neke mere omejeni in z vidika pojavljanja na delovnih mestih, ki zahtevajo še kakšno vrlino več kot zgolj željo po zagrenitvi življenja delovnim in poštenim ljudem, popolnoma nesposobni in karierno neuspešni posamezniki. To ni domneva, povprašajte ljudi, ki so imeli v preteklosti opravka s tistimi, ki danes opravljajo delo mestnega redarja. Taka je pač politika mestne uprave. Človeka, ki zna razmišljati s svojo glavo in smiselno presojati v službi, ki je namenjena polnjenju mestnega proračuna pač ne potrebujejo. A ima te ljudi sploh kdo resnično rad?
Da se nek 40-letni redar užali, ko mu razburjena upokojenka, ki jo je vestni redar pravkar nagradil z globo zaradi nekega bizarnega spodrsljaja, pove nekaj pikrih, je smešno. Posledično to isto upokojenko nagradi še z dodatno globo zaradi razžalitve ali celo kazensko ovadbo. Ni lepo, da baba sika in bleje po tem ko naredi neumnost, ampak svoja pooblastila bi lahko zreli ljudje vendarle razumeli in uporabljali tudi drugače.
To sicer sploh ne bi bilo problematično, če ne bi bilo splošno znano, da mestni redarji zelo radi spregledajo enake ali celo večje prekrške svojim sodelavcem, ali znancem. O tovrstnih odpustkih obstaja cela vrsta spletnih zapisov in tudi kakšen posnetek na raznih forumih, pred časom pa so kriminalisti zaradi tega celo preiskovali vodjo mestnih redarjev g. Orača. Rezultati preiskave javnosti sicer niso znani, kar je prav tako po svoje zanimivo.
Skoraj vsak, ki je vsaj malo prisoten na Ljubljanskih ulicah in vsaj malo spremlja dogajanje v prometu, bo znal povedati in tudi navesti lokacijo in čas pripetljaja, ko mestni redarji določena vozila (ali voznike) namerno spregleda v aktu prekšrka. Nekatere znane ljubljanske face si celo odkrito privoščijo parkiranje na mestih, kjer je to prepovedano tudi v situacijah, ko na tem mestu redarji opravljajo svoj nadzor. Stisk roke in fraza 'pa đe si brate' zadostuje. Sicer ni nič narobe s privilegiji, v vsakem poklicu in v skoraj vsaki situaciji zagotovo so, a to ne pomeni, da si jih vsak zasluži.
To, da so tarče redarjev avtombilisti je razumljivo, nikakor pa ni prav. Avtomobilist ali motorist je pač oseba, ki jo bodo z izterjevalskimi vzvodi, ki jih ima država na voljo učinkovito in zanesljivo slej ko prej prisilili, da bo plačala kazen, ker so si nekateri oblastniki v preteklosti pač izmislili, da je neko dejanje kaznivo. Zakaj mestni redarji niso tako zavzeti pri lovljenju kolesarjev, ki vozijo po peš conah in v nasprotni smeri po kolesarski stezi? Ali pa pešcev, ki verjetno statistično dnevno storijo več težkih prekrškov (rdeča luč, prečkanje ceste...) kot avtomobilisti in motoristi? Je med njimi več 'klošarjev' in rezultati postopkov niso tako dobri? Dejstvo je, da tisti, ki v prometu sodelujejo z motornim vozilom več kot očitno to državo tako ali drugače držijo pokonci. In v zahvalo za podporo le-ta udeležbo vedno bolj draži.
Se pa znajo pri mestnem redarstvu vsako leto pohvaliti o uspehih njihove službe, o tem kako so od meščanov pobrali dva in pol milijona evrov, kako so uspeli zmanjšati hitrost na nekem odseku, ni pa veliko govora o drugih, za prometno varnost in ugodje meščanov prav tako pomembnih stvareh. Naprimer o tem, koliko nevarnih pokrovov jaškov so zamenjali na podlagi njihovih obvestil, kje so nevarni robniki, kje je preveč spolzko, kje se na cesti zadržuje preveč meteorne vode, kje so prometni znaki postavljeni narobe ali nesmiselno, kje so semaforji nastavljeni tako, da ni zelenega vala in ustrezno hitrega pretoka vozil. Ne, o tem pa nič. Je njihov značaj in njihova služba pač taka, da jebejo ljudi v glavo.
Tako je to v Ljubljani.
Novo na Metroplay: Ajda Rotar Urankar in David Urankar iskreno o zakonu in težki življenjski preizkušnji