Na drugi dirki sem bil vesel, da naš razred (sport E1) štarta v drugi dirki, saj me je sila zanimalo, kako za vraga se bodo tekmovalci pobijali čez doOooOoOOoolg odsek kamionskih in avtomobilskih gum.
Tja do štiri vrste gum, kolikor jih običajno nastavijo organizatorji tekmovalcem, ni problem prevoziti. Je treba bit' res neroden in počasen, da se motocikel zatakne in ustavi. Tule pa je bilo vrst vsaj enih petnajst in to (skoraj) brez peska in z dodatno vrsto na sredini. Orenk porcija, torej.
Gledam, tuhtam, debatiram s kolegi in si za vsak slučaj ogledam še 'daljšnjico' preko peščenih hribov in dolin. Tudi ti kuclji niso bili tako zelo nedolžni, a vseeno manj peklenski kot guuuuume. Med dirkači se je šušljalo, da naj bi bi ta 'chicken way' voznika nagradil s kar polminutnim nagradnim časovnim pribitkom v primerjavi z guuuuuumami.
Ko sem po štartu prve grupe videl, kakšno zagate so imeli nekateri (tudi zelo dobri!) dirkači, sem sklenil, da bom pač pussy in udaril daljšo pot. Nato mi je pred dirko Kokaljnov Janez dejal (ki je vozil v prvi skupini), da gume sploh niso tak bavbav. Rit nazaj, druga prestava, zmeren plin in 'nič se ustrašit, tudi dvignjene vrste ne'. OK, gremo probat. Tistih sto kilogramov enkrat še vedno lahko nesem čez, če bo treba.
Štart mi je uspel odlično, saj sem se v prvem ovinku znašel na drugem mestu in kar nekaj časa sledil vodilnemu. Da sem se na motorju res dobro počutil priča dejstvo, da sem že v drugem krogu napravil najhitrejši čas kroga 4:10.322. Ponavadi mi to uspe v zadnji tretjini dirke. Kasneje sem se parkrat zvrnil - mislim, da temu botrujejo tudi rahlo načete Metzelerjeve gume iz prve vgradnje. Trenutno ima motor približno 20 ur ...
Torej, guuuUUuume. Kako je že rekel Janez? Rit nazaj, druga prestava (glede tega sem imel glede na pogonski stroj nekaj pomislekov, a je bila izbira ta prava), in 'nič se ustrašit, tudi dvignjene vrste ne'. Vsemu temu sem dodal še en detajl, s katerim te seznanjajo na čisto vseh možnih tečajih, pa naj bo motokros, enduro ali tečaj varne vožnje in sicer POGLED. Oči morajo biti usmerjene daleč naprej in se niti slučajno ne smejo osredotočati na posamezne gume ali tisto dvignjeno vrsto. Enako, kot v gmajni ne gledaš dreves ampak pot mimo njih. In je šlo. Nekajkrat tudi po diagonali, kar, če upoštevaš zgoraj napisana navodila, tudi ni predstavljalo večje panike. Treba se je odločit in se videti na cilju (v tem primeru na pesku po koncu gum) – tako kot pri ostalih rečeh v življenju. Če se obotavljaš in pozornost posvečaš težavam, te te ustavijo.
V 27 prevoženih krogih sem se na guuuUuuUuUuumah zavalil 'le' trikrat, kar glede na to, da je cirkuške vložke tam izvajal tudi zmagovalec Mueller, sploh ni slaba statistika. Pa še enkrat sem se ustavil na koncu gum, ko se je pred menoj zvrnil voznik Yamahe in me pričakal kot kakšna gospodična iz amsterdamske rdeče četrti, torej na hrbtu in z nogami narazen. S prednjo gumo sem se ustavil tik pred njegovimi pirhi in srčno upam, da nisem katerega zdrobil. Glede na to, da je po padcu takoj vstal, je verjetno vse OK. Če je komu ta pornič uspelo ujeti v objektiv, bom vesel fotke na batzajla@gmail.com.
Še beseda o vzmetenju, ki je nedvomno pripomoglo k boljši vožnji: pred tednom dni mi je mehanik Bogdan, ki sicer bdi nad kar nekaj supermoto in motokros stroji v slovenskem prvenstvu, nastavil vzmetenje. Ej, se spomnite grbin na klancu takoj po štartu v Lembergu? Tam me je na prejšnji dirki vsakokrat tako hudičevo razmetalo, da (malo pa tudi zaradi utrujenih rok) sploh nisem bil zmožen do konca odpreti plina. Na novo nastavljen EXC je s takimi in podobnimi grbinami (ki jih je bilo tudi v Ajdovščini kar nekaj) opravil z veliko večjo mero stabilnosti, prav tako pa imam na motociklu veliko boljši občutek pri pospeševanju iz zavojev. Čudež, kaj lahko naredi par klikov.
A kaj je Bogo naredil? Zadaj je zmanjšal 'posed' (motocikel je zdaj zadaj malo višji), malenkost privil dušenje in ... Pravzaprav ne vem točno – vem samo, da je razlika občutna. Toliko o tem, da je standardna nastavitev najboljša... (Res pa, da imam kakšen kilogram več od standardnega šoferja 125-kubične prdulje).
Žur z Lucenzom sem nalašč izpustil saj vem, da bi se sicer domov primajal približno ta trenutek (nedelja, 12:00) in bi tako lepo nedeljo preživel za pralnim strojem in s Kercherjem v rokah – tako pa so te po-dirkaške obveznosti že opravljene. Kar je pa tudi nekaj vredno.
Se vidimo v Slovenskih Konjicah!
P.S. I: Garmina ima tokrat okrog vampa in na zapestju Marko Ukota na supermoto dirki. Stavim, da bo imel manjši povprečni pulz kot jaz v Lembergu :)
P.S. II: Pismo, če bi v zadnjem delu dirke vedel, da bo tretjeuvrščeni le 11 sekund pred mano ...
P.S. II: Po dveh urah je v posodi za gorivo ostalo še približno dva litra mešanice. Brez dolivanja! Sem mislil, da bo mali cvajtakter bolj žejen.
Foto: Peter Kavčič (tiste tri, na katerih sem jaz), Matevž Hribar (ostale, na katerih ste vi)
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem