Razmišljanje (nekdanjega) supermotaša med vožnjo legalnega 900-kubičnega bombnika po gorenjskih cestah.
Kaj je tisto, kar na motociklu opazimo najprej? Videz. Noben drug proizvajalec (vsaj v tem segmentu) si ni upal na stroj zliti toliko stila: prav nič dolgočasna sprednja luč (saj veste, kakšni so bili supermoto stroji pred več kot desetletjem?), med zaključke izpuhov porinjena špičasta zadnja luč, krvavo rdeč (lepo narejen) palični okvir, drobni stilski dodatki, denimo male italijanske zastavice. Dorsoduro je tako skladen, da postaneš jezen na bruseljske birokrate ali kdorkoli si že je izmislil obvezne bočne oranžne odsevnike. Dorsoduro je lep in lepo grajen motocikel.
Drugič: motor. Čeprav dvovaljnik V-zasnove skoraj ne more narediti napake (hej, še V-Strom 650 se lepo oglaša!), ima Aprilijin stroj še nekaj več; nekaj rezkosti, a tudi globoke mehkobe. Ta motor s 95 'konji' (pri 8.750/min) in 90 njutonmetri (pri 6.500/min) tudi dobro sune, a le v športnem programu, saj mu nadzor proti zdrsu v potovalnem in dežnem programu kar preveč pristriže peruti. Do tu vse lepo in prav, ima pa Dorsoduro že od svojega rojstva lastnost, zaradi katere na moji osebni lestvici ni zapeljal prav visoko.
Za začetek se vrnimo več kot desetletje v preteklost: leta 2008 je Aprilia novinarjem predstavila Dorsodura 750, na osnovi slečenega Shiverja izdelan supermoto. Takrat sem bil nad stilom in močjo motocikla sicer navdušen, a v ovinkih me je nekaj motilo: »Edina slabost, ki smo jo opazili med ovinkarjenjem po cestah v okolici Rima, je nestabilnost v ovinku. Nekako je treba prepričati razumski del možganov, da motocikel ne bo storil ničesar nepredvidljivega, tudi če se bodo sredi globokega zavoja na cesti pojavile grbine, ter krepko držati krmilo in preprosto odpeljati prek. Po vsej verjetnosti bi se dalo nemirnost odpraviti z nekaj kliki za mehkejšo nastavitev vzmetenja, kar bomo ob prvi priložnosti seveda preizkusili.«
Takrat sem bil deležen (sicer povsem prijaznih in korektnih) kritik, da Aprilie pač niso 'nestabilne' in da se imam kot mladič še marsikaj naučiti.
Pozneje sem dojel, da se ta 'nestabilnost' pojavlja še pri enem velikem supermotu, Ducatiju Hypermotardu. Na primerjalnem testu na hrvaškem dirkališču Novi Marof je ob primerjavi s KTM-om 950 Supermoto R in BMW-jem HP2 Megamoto zasedel tretje (zadnje) mesto, predvsem zaradi tega: »Glede voznih lastnosti je kar malo razočaral, saj kljub zelo majhni teži motocikel ne pada tako lepo v ovinek, kot bi od Ducatijeve stvaritve pričakovali. Poleg tega se v ovinku prednje kolo obnaša precej nemirno in tako je bilo treba prevoziti kar nekaj krogov, da je vožnja postala športno tekoča.«
Kaj imata skupnega Dorsoduro in Hypermotard razen tega, da prihajata iz dežele špagetov in pic? Oba imata 17-palčna kolesa s cestnimi gumami, hude zavore, lep italijanski dizajn … Še nekaj je: oba sta rojena iz cestnih motociklov, in ne iz enduro oziroma motokros modelov kot 'pravi' supermoto stroji. Iz precej majhnega vzorca testnih motociklov (n = 2) sem tako zaključil, da mi takšni motocikli osebno ne 'ležijo'. Čeprav vem, da omenjena stroja marsikdo pohvali in da se, še posebej z Rubensom Xausom za krmilom, taka mašina lahko pelje hudičevo hitro in 'na počez'.
Aprilia je zdaj prostornino Dorsodura povečala na 900 'kubikov'. Peter mi preda ključe: »No, pa povej, je to zdaj pravi supermoto?« Vozim, spreminjam programe motorja, nagibam, pospešujem, poslušam … Po tehničnih karakteristikah in stilu morda že, a tista neprepričljivost pri vstopanju v zavoj ostaja. Motocikel se v nagib ne potopi mehko in tekoče, ampak kar nekako pade, se zlomi. Stvar načina drže krmila in telesa in predvsem osebnega okusa? Tudi, a po preizkušenem ostajam pri trditvi, da mora biti pravi supermoto stroj rojen v blatu, ne pa na cesti oziroma cestnohitrostnem dirkališču.
Moj glas gre definitivno vsestranskemu Shiverju.
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"