V teh dneh se precej debat vrti okrog radarjev, predvsem tistih mariborskih. Je njihova postavitev upravičena in zakaj ne?
Prizadevanje za boljšo varnost v prometu? Podpišem. Preveč ljudi je že na lastni koži občutilo posledice trkov pločevine s pločevino, kože s plastiko in kosti z jeklom. Nekateri so v prometnih nesrečah umrli. Pomislite – umrli! Ni jih več. Zato, ker je nekdo zavil na napačno stran ceste, spregledal motorista na prednosti cesti, prehitro pripeljal skozi naselje ...
Je postavitev radarjev rešitev? Je, ampak slaba. Pa ne rečem, da narod zaradi njih ne bi (sčasoma) začel voziti počasneje, ampak problem je širši. Gre za problem družbe, ki je vse bolj omejena, strahopetna, vodena (iz glagola voditi), medla, dolgočasna, pasivna, vase zaprta. Naši preljubi voditelji bi najrajši vse, kar ni po (EU?) standardu, prepovedali. Ali pa iz tega naredili biznis. Hitro vožnjo, kolesarjenje po gozdnih poteh, šraufanje v domači garaži, nenazadnje - drugačno in ustvarjalno razmišljanje. Če se omejimo na cesto – ljudi je strah denarne kazni. Ne vozijo počasi, ker bi bilo tako prav po njihovi vesti, ampak iz strahu pred rubežem.
Zato se mi pravzaprav zdijo teli obcestni kresi prav simpatični, a bi po drugi strani podalpskim požigalcem svetoval, naj imajo v rokavu alternativo. Požig radarja z mislijo 'čuj ne bo meni nihče preprečil vožnje dvesto na uro skozi selo' je barbarski, ker divjanje skozi naselje ni rešitev – ker cesta ni dirkališče. Ampak po drugi strani – ni in ne sme postati vlak strahu!
Si predstavljate dirkače, ki bi se na dirko podali v strahu pred padcem? Ali pa kirurga, ki bi se operacije lotil s tresočo roko? Primoža Peterko s polnimi hlačami na vrhu planiške velikanke?
Nekaj je spoštovanje, drugo je strah. Dvomim, da oblast z represijo seje tisto prvo ...
Pa po pamet'.
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"