Ta intervju se je pravzaprav začel s sporočilcem, ki ga je avtorica rubrike poslala Mihi Kočevarju, predsedniku Ducati kluba Slovenija. "Miha, ti seveda poznaš kakšno hudo motoristko, kajne?" Miha jo pozna, seveda, sliši na ime Tjaša Makovec, dela kot projektna tehnologinja pri Akrapoviču in se po svetu - z minimalno količino prtljage - premika s precej divjim konjičkom. Zdaj pa jo ujemi, če lahko!
Kateri je bil tvoj čisto prvi motocikel in zakaj si se odločila zanj?
Moj prvi motocikel ni bil kaj dosti drugačen od tega, ki ga vozim sedaj. Bil je njegov "manjši bratec" Ducati Monster 620 i.e. Za prvi motor se je zdel kar velik zalogaj, saj sem se prej z motorji vozila samo kot sopotnica, vendar je moja neučakanost in želja po "večjih poteh" naredila svoje. Za prvi motor sem ga izbrala, ker je s svojimi 618 kubičnimi centimetri in dvema cilindroma na vožnjah brez problema sledil ostalim "velikim". Sprejela sem nasvete prijateljev, ki so bili mnenja, da bo karkoli manj zmogljivega že po prvi sezoni zrelo za menjavo. Hkrati pa se je motor z nekaterimi lastnostmi - 44 kilovati in nižjim težiščem vozniku začetniku zdel prijaznejši. Prav tako sem s svojimi 158 centimetri iskala nekaj nizkega, ta motor pa je imel še dodatno znižan usnjeni sedež. Imel je tudi malo kilometrine glede na nekoliko starejši letnik - to je bilo dobro, ker sem si ga kot študentka lahko privoščila. Znamka motorja je bila takrat še drugotnega pomena, medtem ko sedaj to ni več vprašanje.
Kateri motocikli so se nato kasneje zvrstili v tvojem življenju?
Glede na mojih 27 let o neki dolgi "motozgodovini" še ne bi mogla govoriti. Izpit imam od 19. leta in sedaj vozim svoj drugi motor, vsekakor pa upam, da bo čez čas na to temo še veliko novih zgodb. Trenutno vozim Ducati Monster S2R 800 in se na njem odlično počutim.
Kateri bi mogoče lahko bil tvoj sanjski motocikel?
Mislim, da resničnost ni daleč od sanj. Dvomim, da bo ta motocikel kdaj šel od hiše, lahko pa da se mu pridruži še kakšen. Že v prvo se mi je bolj kot ne posrečilo izbrati nekaj, kar mi leži tako po stilu vožnje kot karakterno. Naked in rdeča barva, to je to. Skozi vsa ta leta pa mi je k srcu prirasla tudi sama znamka Ducati, njena tehnična plat in ljudje, ki nas povezuje.
Najlepši motoizlet, najlepša cesta, kam jo rada mahneš na dveh kolesih?
Baje da prvega ne pozabiš nikoli, tako da bom izbrala izlet v italijanske Dolomite v moji prvi sezoni. Pred izletom sem po nakupu motorja naredila slabih 500 kilometrov, potem pa jih je v enem vikendu padlo kar 1.500, kar je bilo za popolnoma "frišno" voznico kar precej. To je bila nora izkušnja z ovinki, soncem, dežjem, točo, takšnimi in drugačnimi dogodivščinami in novimi poznanstvi. Lahko bi rekli, da sem s tem izletom v motoristični svet vstopila z zaletom. Zelo mi je pri srcu tudi klasika - jadranska magistrala. Letos pa upam, da se uresniči Korzika.
Zakaj si rada motoristka?
Všeč mi je motoristični življenjski stil. Rada grem na pot z minimalno količino prtljage in v nove nepričakovane dogodivščine. Gre za občutek svobode, odmik od vsakdanjika, tu je tudi adrenalin in seveda odlični ljudje, ki nas vse to povezuje. Na motorju se posvetiš cesti in osvobodiš glavo vseh nepotrebnih misli. In seveda imam tudi to srečo, da me strast do motociklizma spremlja tudi v službi.
Kaj te je v zadnjem času najbolj navdušilo v svetu motociklizma in moto industrije?
Všeč mi je porast predelav motorjev oziroma t.i. caferacerjev, pa tudi novi dizajni določenih znamk, ki se vračajo k starejšim retro modelom. Zdi se mi pozitivno, da se v Sloveniji veliko več govori o motoristih na cesti, poudarja se varnost in pozitivne strani motociklizma. S tem želim povedati, da so zamrli neki sterotipi o "divjakih na cestah", ki gredo vsem ostalim na živce. Mislim, da se je pri nas v zadnjem času sama kultura motociklizma zelo dvignila.