Večina podlage pod kolesi je slabša kot pri nas, kaj šele od tiste na avstrijskih, italijanskih in nemških cestah. Tudi serpentin, takih kot v Dolomitih, ne boste videli. Da ne govorimo o urejenosti okolja, splošnem življenjskem in 'Euro5' standardu tamkajšnjega voznega parka. Nam je pa Balkan vseeno bolj domač od severnih in zahodnih dežel. Tak občutek imam po tednu dni in dobrih dveh tisočakih, prevoženih tam dol.
Petek, Kranj–Beograd
Vlak se na kranjski postaji ustavi malo pred šesto uro zjutraj in v srbsko prestolnico prisopiha četrt ure pred četrto popoldne. Ni ravno najhitrejša možnost, je pa kar udobna in ugodna, predvsem pa zanimiva. Potovati v lastni štirikolesni kišti je nekaj, deliti voz z naključno množico ljudi pa popolnoma druga pesem.
Samo o teh desetih urah na vlaku bi lahko spisal knjigo: o silno gobčnih Bosankah s slovenskimi potnimi listi iz Maribora, o starem dedu, ki je v naročju skrbno pestoval posode medu, pa o shujšanem čudaku z dolgimi, mastnimi lasmi, ki je po mobilniku barantal z nekimi cenami in potem z gospodom na berglah načel kočljivo temo o politiki, vojni, davkih, mafiji …
Vredna gledanja skozi okno je tudi vožnja do glavne postaje v Beogradu: zanemarjena hiša z rjavečimi Golfi in s kokošmi, nekaj korakov naprej velika bleščeča stavba Unicredit banke, takoj čez ograjo pa spet cigansko naselje. Tako je to v 'Belem gradu' – med Stoenkami in starimi Golfi in Opli se vozijo nove Brabusove in AMG-jeve 'Mečke'.
Pred postajo opazim BMW-ja F 800 GS s stranskimi kovčki. Aha, verjetno bo to to. Predstavi se mi Mina, dekle mojih let, v popolni motoristični opremi. Na vprašanje, ali gre ona z nami, odgovori, da bo naša vodnica. Božo Ristič, dirkač in prijatelj Mirana Stanovnika, sicer lastnik podjetja, ki se ukvarja z vodenimi turami in najemi motociklov, se ture zaradi družinskih obveznosti žal ne more udeležiti. Sledi nastanitev v hotelu Balkan, sprehod do Kalemegdana, večerja ter priprava opreme in prtljage za naslednji dan.
Sobota, Beograd–Negotin
Hotel smo morali zapustiti zgodaj, ker so tisti dan Beograjčani tradicionalno kurili kalorije na 22. maratonu. 'Belgraders burns off Burek' je pisalo na naslovnici časopisa Belgrade Insight. Naš vozni park je bil precej bavarsko obarvan: enakega F 800 GS kot Mina je vozil tudi fotograf Mika, novinar nemške revije Reise Motorrad Triumphovega Tigra, Simon iz Poljske takega 1.200-kubičnega GS-a kot jaz, le dve leti starejšega, Daniel iz Zagreba pa je osedlal KTM-a 990 Adventure.
Na motociklu šele vidiš, kakšno svinjarijo iz izpušnih loncev bljuvajo stari Opli, Zastave, Mercedesi, da ne govorim o porazno svinjskih avtobusih. Kakšni evro standardi, lepo vas prosim! Na pogled vsaj polovica srbskega voznega parka ne bi prestala tehničnega pregleda z merjenjem izpušnih plinov.
Pri vožnji z odprtim vizirjem v očeh prav čutiš saje, kar ni nič kaj prijeten občutek, lažje pa zadihamo vzhodno od Beograda, kjer se priključimo na donavsko magistralo in uživamo v dobri cesti, prekrasni okolici in vremenu, o kakršnem lahko motorist v mesecu aprilu samo sanja.
Na sporedu je bil ogled Viminaciuma, ostankov glavnega rimskega mesta province Moesia v bližini današnjega Kostolca, ki ga nezainteresirani za zgodovino lahko mirne volje izpustite in raje uživate na dolgih in širokih ovinkih ob Donavi, ki na tem delu meji z Romunijo.
Že po nekaj jutranjih kilometrih mi je bilo takoj jasno, da bo na tem koncu zemeljske oble previdnost na cesti še pomembnejša, saj udarne luknje, kakšen kamen na cesti ali pa nevarni neosvetljeni predori niso nič nevsakdanjega. A kot rečeno – cesta ob široki reki je dobra in ovinek do prenočišča v Negotinu je več kot opravičen.
Skupaj s Tonijem in Simonom se odločimo za taksi, drugi se do Rajačkih pimnic zapeljejo na dveh kolesih. Zgovoren šofer razmajane Dacie Logan razloži, da je narod tu precej reven, da se je veliko domačinov izselilo v Nemčijo, Švico, Kanado in drugod po svetu in da bi marsikdo prišel nazaj, pa tu ne najde dela. Na mesec zaslužijo okrog 15.000 dinarjev, kar je dobrih 150 evrov.
Če vas mika vikend v idilični vasici Rajac, si ga tu lahko privoščite za 10 do 15 tisoč evrov! Baje se je v zadnjem času tu naselilo veliko tujih upokojencev, ki s svojo (nemško) pokojnino zelo spodobno živijo. Rajačke pimnice je naselje nekakšnih zidanic, vas, kjer sta doma vino in pristna domača hrana.
Odločitev za taksi se je izkazala za pravo, saj bi bil greh, da prebranca, jagnjetine, okisanih gobic, špinače z jajci, raznih sirov in drugih dobrot ne bi poplaknili z neverjetno pitnim domačim vinom. S kakšno fensi etiketo bi ga zagotovo lahko prodajali kot vrhunsko (drago) vino. Če vas kdaj pot zanese v tisti konec in bi radi dobro jedli in pili, se napovejte gospodu Karamančiću (+381 64 2162500).
Nedelja, Negotin–Aranđjelovac
Kmalu po odhodu iz Negotina nas začne prati. Z dobrim dežnim kombinezonom je vožnja povsem prijetna, k občutku varnosti pa pripomore tudi protiblokirni zavorni sistem. Nebo preneha jokati ravno toliko, da si lahko v suhem ogledamo še eno zgodovinsko znamenitost – Gazmigrad, ostanek veličastnega mesta Felix Romuliana.
Tu so se v tretjem stoletju preseravali Rimljani z Valerijem Galerijem Maksimiljanom na čelu, ki je bil eden od štirih rimskih vladarjev. Pa da vidiš danes, kaj je ostalo od tega imperija … Garmin na Ivanovem KTM-u je kazal, da bi pot lahko skrajšali, in ker se v kislem vremenu nikomur ne ljubi nabirati kilometrov, ubogamo ukaz 'skrenite desno' in ignoriramo tablo 'zabranjeno za strance'.
Slaba cesta postane makadam, ta pa s kilometri vedno slabši kolovoz. Izklopim ABS in sistem za preprečevanje zdrsa pogonskega kolesa in v živahnem drncu sledim Ivanu na bolj terensko naravnani 'pomaranči'. Toni se jezi na Tigru s cestnimi gumami, na glas zakolne tudi Mina, ker jo je na blatu prehitel zadnji del motocikla in je krstila desni kovček, nad mokro opremo pa ni navdušen Ivan, ki je precenil velikost luže in potopil Adventureja. Hej, to je pravi 'adventure ride'!
Po 70 kilometrih nam je jasno, da smo pravkar prečkali srbski vojaški poligon, Pasuljarske livade. A zato tisti tanki ob poti – mater, dobro, da nismo nagazili na kakšno mino.
Tretji večer in tretja odlična pojedina, tokrat v preprosti gostilni Lovački raj nad Arandjelovcem. Vegetarijanci se med stenskimi trofejami in ob zelo 'mesenem' jedilnem listu ne boste kaj prida počutili, ljubitelji divjačinskih 'gozdnih sadežev' pa smo tu prišli na svoj račun.
Za resnično bogato obloženo mizo za sedem lačnih motoristov in eno motoristko smo odkartali ugodnih 8.300 dinarjev. Še topel domač kruh, narezki, siri, solate, klobasice, rolana srnja z gobicami in s sirom, domača rakija in vino iz divjega grozdja … Ajme, spet smo šli spat s polnim vampom.
Ponedeljek, Arandjelovac–Mokra gora
Prek Debelega brda smo jo udarili v hribe proti Zaovinskemu jezeru na planini Tara. Bogati gozdovi in lepi razgledi na planoti so bili vredni postanka, a kaj, ko nas je zopet začelo prati. Domačin nam pokaže bližnjico, a ker je že prvih nekaj metrov makadamskih, jo z Mino, s Simonom in Tonijem udarimo naokrog po cesti, trije bolj pogumni pa po bližnjici.
Kilometrov je bilo res manj (10 namesto 50), a so do Mokre gore vseeno prišli, ko smo bili mi že izpod tuša v suhih cunjah. Naše prenočišče je bila tokrat vas, kot si jo je zamislil Emir Kusturica, avtor odličnih filmov Podzemlje, Arizona Dream, Oče na službeni poti, Dom za obešanje in Črna mačka, beli mačkon.
Filme s tragikomičnimi zgodbami o Srbih, Ciganih, vojni, ljubezni, bedi in sreči, podprti z odlično (velikokrat izpod prstov virtuoza Gorana Bregovića) glasbo si nujno oglejte. In Mokra gora z značilno železnico v obliki osmice (Šarganska osmica) je še en kraj, vreden obiska.
Nočitev v eni izmed lesenih hišk vas bo stala 30 evrov, za zajtrk in večerjo pa bo treba doplačati še desetaka. V ceno je vključena uporaba bazena in savne (uh, kako prija po dveh mokrih dneh na motociklu), kulinarična ponudba pa je v celoti posvečena tradicionalni srbski hrani in (spet) odlična.
Juhe, sarmice, ražnjiči, šobska solata, razne pite, prebranac, mlada čebula, kajmak, razno pečenje . . Poskusite tudi naravni sok Birevolution, gost in poln okusa. Šele doma sem opazil, da bi moral večkrat fotografirati mizo, pa je bilo vedno prepozno. Kdo pa misli na fotoaparat ob polni mizi in s praznim želodcem?
Torek, Mokra gora–Žabljak
Mina je že prejšnji večer preverila vremensko napoved (ha, v lesenih 'kučicah' imajo brezžični internet) in zaukazala, da se za turo proti Črni gori toplo oblečemo. Cesta od Užic proti Nova Varošu je po vsej verjetnosti najkakovostnejša asfaltna kača na našem potovanju.
Ker nam je tudi vreme kar naklonjeno, je polaganje ovinkov proti jugu pravo veselje. Po prečkanju državne meje (stop znak in kontejner za carinike ob cesti) se pred nami odpre čudovita Črna gora. Na mostu čez kanjon reke Tare (drugi najvišji na svetu, takoj za tistim v Koloradu) se nam pridružita dva domačina, eden na 1.200-kubičnem Adventureju in drugi na eksotičnem HP2.
Saša, lastnik zadnjega, pove, da je imel že osem bavarcev in da je vse kupil v Sloveniji. S kombijem ga pripelje domov in se potem v Ljubljano odpelje na prvi servis. Kako je svet majhen! Spali smo v Žabljaku na 1.456 metrih nadmorske višine, mestecu v srcu nacionalnega parka Durmitor.
Po hribih okrog nas je še ležal sneg, bilo je mraz in spet nas je zadnjih nekaj kilometrov pral dež. Zanimivo, da je ta nova državica, če jo primerjamo s Srbijo ali z Bosno, draga. Primer: za pivo v gostilni hočejo tri evre. Žabljak je v tem letnem času prazen, bolj pestro je baje pozimi zaradi smučarije in poleti zaradi gorništva.
Lastnik gostilne pravi, da vsako leto pride avtobus Slovencev, ki potem navsezgodaj osvajajo skalnate vrhove. So čudni, ti Slovenci …
Sreda, Žabljak–Herceg Novi
Durmitor je področje, ki jemlje sapo. Ravne travniške planote obkrožajo strme skale in žal mi je, da moramo dalje. Na travnikih ob cesti pastirji čuvajo ovce, ko se med rahlim rosenjem spuščamo proti Šavniku. Podgorica je, sodeč po voznem parku in urejenosti mesta, na precej višji ravni kot vse prej videno v Črni gori.
Saša pravi, da v glavnem mestu na cesti vidiš vse možne Ferrarije, Maseratije, Aston Martine, celo Bugattijevega Veyrona. Črna gora je bila še do nedavnega glavna destinacija ukradenih evropskih avtomobilov, saj za registracijo nisi potreboval nobenih dokumentov, danes pa je birokracija že bolje urejena in se ukradeni stroji 'švercajo' naprej v Albanijo.
Celo dogovarjanje s policisti 'pod roko' bojda ni več vsakdanja praksa, odkar je neki prekrškar prijavil podkupljivega policista, ki je bil zaradi tega ob službo. Zaradi prehitevanja čez polno črto v predoru ali v nepreglednem ovinku ti lahko celo zaplenijo vozniško dovoljenje!
Na cesti iz Podgorice proti obali v mestu Cetinje zavijemo desno in prelepa ovinkasta cesta nas pripelje naravnost nad bokokotorski zaliv. Kakšen razgled! Kar naenkrat globoko pod nami zazija morje z razgibano obalo z veliko manjšimi zalivi in ozkimi kanali. Nekateri ga celo označujejo za najjužnejši evropski fjord. Čelado dol pred Boko Kotorsko.
Četrtek, Herceg Novi–Sirogojno
Herceg Novi je turistično mesto, občutek sem imel, kot da smo prespali v, hm, Opatiji. Včerajšnja večerja ni bila vredna posebne omembe (glede na prejšnje pojedine), predvsem pa je bila veliko dražja od srbskih in spet smo bili zadovoljni, ko smo prestopili mejo z Bosno in v Trebinjah točili gorivo po 1, 66 konvertibilne marke po litru, kar je dobrih 80 evrskih centov.
Cesta mimo Bilečkega jezera je široka, od Gackega naprej pa postaja vedno bolj zavita in cestno naravnanim motociklom manj prijazna, dokler se na naši levi na vrhu travnatega hriba ne prikaže spomenik bitki na Sutjeski. Spomenik opominja na več kot 6.000 žrtev med partizani in na krutost (druge svetovne) vojne, a kot kaže, se ljudje iz zgodovine slabo učimo, saj je vojna prav na tem področju še morila.
To je opaziti med vožnjo naprej ob Drini med množico porušenih in poškodovanih hiš do Višegrada s svetovno znanim mostom čez Drino ali z mostom Mehmed Paše Sokolovića, ki je od leta 2007 del Unescove svetovne kulturne dediščine, avtor romana Most na Drini Ivo Andrić pa si je z zgodbo o gradnji prislužil Nobelovo nagrado za književnost.
V trdi temi in pri tako nizkih temperaturah, da sem klel menjavo BMW-ja z bolj zabavnim KTM-om brez ogrevanih ročic na krmilu, smo pripeljali še do zadnjega prenočišča pred Beogradom. Sirogojno, pet hektarov velika etnološka vasica in muzej na prostem, leži v bližini Zlatibora, približno 230 kilometrov jugozahodno od Beograda.
Majhne in preproste pastirske hišice so prirejene v bivalne, v nekaterih pa si lahko ogledamo, kako so včasih vrteli glino, pletli volnene puloverje in sušili zdravilne zeli. Ko odmislim naše dvokolesnike, parkirane za ograjo, se je v Sirogojnu čas ustavil. Spet kraj, kjer bi rad ostal še dan, dva …
Petek, Sirogojno–Beograd
Natanko po tednu dni se spet zbudimo v sončen dan. Da se bomo v Balkan lahko vrnili prej, kot smo načrtovali, in prosto popoldne izkoristili za 'šetnjo' po Beogradu, skrajšamo našo zadnjo ruto in mimo Požege, Divčibare in Mionice (super ovinkast vzpon! ) po iberski magistrali pademo nazaj v beograjsko prometno gnečo.
Dobra dva tisočaka kilometrov smo 'naklepali' s povprečno hitrostjo 52, 3 km/h ter porabo 5, 4 litra na sto kilometrov, tako pravi potovalni računalnik. Na dan smo prevozili manj kot 300 kilometrov, kar ni veliko. Pa morate vedeti, da vse te fotografije, ki jih vidite (in še zdaleč to niso vse), tudi zahtevajo nekaj časa, zato sem si želel, da bi se na nekaterih mestih ustavili za dalj časa. A potem teden dni ne bi bil več dovolj.
Pojdite, lepo je…
Nikar z Nindžo!
R 1200 GS je po vsej verjetnosti najboljši stroj za udobno požiranje kilometrov cest, kakršne smo obirali v treh državah bivše SFRJ. Če boste pogosteje zapeljali s ceste, je pametneje izbrati mlajšega bratca F 800 GS ali pa avstrijsko konkurenco, ki sliši na ime KTM LC8 990 Adventure, predvsem pa se pri izbiri motocikla za podobna potovanja držite razreda, v katerega spadajo vsi našteti, pa še kakšna Honda Varadero in Transalp, Yamaha Tenere, Aprilia Caponord ali Pegaso, Suzuki V-Strom, Benelli TreK in podobni potovalni enduro stroji.
Tudi s športnim potovalnikom bo vožnja lahko spodobno udobna, na potovanje po Balkanu s športnimi stroji (CBR, YZF, GSX-R …) pa, razen če se štejete med mazohiste, kar pozabite. Ker so bencinske črpalke pogosto posejane (recimo, da podobno kot pri nas), velikost posode za gorivo ne igra odločilne vloge, drži pa tudi, da od viška ne boli glava.
Če vas mika najem in/ali vodeno potovanje po Jugovini (lahko pa tudi na Tajsko, v Afriko, Indijo …), odklikajte na www.adventureride.rs, pošljite e-pošto na info@adventureride.rs ali pokličite Boža Rističa na +381 64 8536 331.
Cene za teden dni vodenega fijakanja od ene do druge dobre gostilne se gibljejo od 1.050 (F 800 GS) do 1.260 EUR (R 1200 GS Adventure). Znesek vključuje najem motocikla, vodenje, spanje z zajtrkom in večerjo, za gorivo in okrepčila čez dan pa bo treba poseči v denarnico.
Za liter goriva boste v Srbiji odšteli približno 90 dinarjev, v Črni gori enako vsoto evrskih centov ter v Bosni dobro konvertibilno marko in pol. Evro je vreden slabi dve marki ali slabih 100 dinarjev.
Matevž Hribar, foto: Mika Knežević, Daniel Sedić, Anton Sacher, Matevž Hribar