Splet okoliščin, naših odločitev in dejanj nam lahko postreže z nepredvidljivimi situacijami, ki pripeljejo do nesreče.
Na lep junijski popoldan sva se s prijateljem iz Kočevja odpravila proti Kolpi po cesti do mejnega prehoda Petrina kot že ničkolikokrat do tedaj. Na Hondi CBR 600 RR, s katero sem prevozil komaj 200 kilometrov, sem se odlično počutil in tako sva na nekaterih znanih odsekih pospešila tempo vožnje, ki pa je bil bolj športno-turističen, in ne objestno divjanje.
Na poti nazaj sva pripeljala do odseka s štirimi zaporednimi precej zaprtimi ovinki. V zadnjem desnem ovinku je prednja guma začela izgubljati oprijem. Takrat so se stvari v moji glavi začele odvijati tako počasi kot še nikoli prej. V prvem trenutku sem seveda razmišljal o tem, kako bi rešil situacijo, ki je postajala vse bolj resnična in neizogibna. Nato pa sem že drsel proti zaščitni ograji.
V preostanku časa do trka z ograjo se mi je odvrtelo vse življenje. Celo nekateri dogodki, za katere sem do tega trenutka mislil, da so že pozabljeni. Zadnje vprašanje, ki se ga spomnim pred trkom, je bilo, ali naj se ob trku sprostim ali pa poskusim še kaj ukrepati. Dejstvo je bilo, da tako in tako v tistem trenutku nisem mogel spremeniti ničesar. Potem je samo še počilo, telo pa je zaplesalo na ritem zemlja-zrak, zemlja-zrak.
Mislim, da mi je pretres možganov vzel približno tri minute spomina, saj je prva stvar, ki se je spomnim po nesreči, to, da sem ležal v obcestnem jarku na notranji strani ovinka, torej nasprotno od ograje, v katero sem priletel. Ob meni je bil motorist Uroš, Celjan, ki se je vračal z morja in je ravno naletel na nesrečo. Odzval se je povsem zbrano. V trenutku je zavaroval cesto, da prepreči nalet koga drugega. V tistem trenutku se je vrnil tudi prijatelj Igor, ki je zavaroval nasprotni pas. Ko sem počasi prihajal k sebi, sem čutil ostro bolečino v hrbtenici in vratu. Takoj sem vedel, da je šlo nekaj narobe, obenem pa sem bil vesel, saj sem lahko premikal noge in roke.
Na poti do urgentnega bloka UKC Ljubljana sem si začel postavljati vprašanja kaj, če. Kaj, če bi pripeljal kdo nasproti, kaj, če bi poškodoval še koga drugega ... Medicinska sestra, ki je bila z menoj v zadnjem delu rešilca, mi je dala najboljši nasvet, ki sem ga lahko dobil tisti trenutek. V kratkem pogovoru mi je razložila, da je zdaj položaj takšen, kot je, in da si ta trenutek z razmišljanjem, kaj vse bi lahko šlo narobe, ne delam prav nobene usluge. Tega nasveta sem se držal in na vse gledal pozitivno.
Diagnoza je bila zlomljeno 12. prsno in prvo ledveno vretence, pretegnjene vratne mišice in pretres možganov. Pet mesecev sem moral nositi tritočkovni steznik, ki mi je pomagal, da so se vretenca zacelila, hrbtne mišice pa so oslabele, kot da bi bil star sto let. Sledil je enomesečni program fizioterapije na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS – Soča. Vaje za krepitev hrbta pa so še danes del mojega vsakdana, več kot tri in pol leta po nesreči.
Moj primer ima srečen konec. To, da se je zgodilo, je dejstvo. Vendar pa je pri mojem primeru precej dejavnikov, ki so pripomogli, da se je nesreča končala tako dobro, kot se je. Dvojne ograje, zbrano in pravilno posredovanje ljudi, ki so prvi prispeli na kraj nesreče ... Tudi ustrezna oprema je prvič in zadnjič opravila svojo nalogo.
Ljubezen do motociklov in motociklizma me na srečo ni zapustila. Čeprav sem takrat na vprašanje kaj, če moral pozabiti, pa si zdaj na cesti vedno postavim to isto vprašanje. Omejitve hitrosti niso brez razloga. Glejte naprej, vozite razumno in predvidevajte, kaj vse vas lahko čaka za naslednjim ovinkom.
Besedilo: Marko Vovk, foto: Matej Memedovič, Marko Vovk