V naslednjih nekaj tednih bomo v nadaljevanjih objavljali popotne zapiske našega sodelavca Marka Radmiloviča, ki se je odpravil na krajši izlet v nam bližnje dežele.
Prvi del
Med pršutom in starimi bogovi
Bolj smo motoristi izkušeni, (priletni) večje žrtve navad postajamo. Zgolj ta motocikel, le ta obcestna gostilna, samo te gume itd. Ko se pri tem početju zalotim sam, mi gre malo na živce, v večini primerov starih navad-železnih srajc, pa uživam. Če ne bi, navade ne bi bile navade.
Že nekaj let, desetletje natančno povedano, (z obvezno Covid pavzo,) se trije prijatelji septembra podamo na moto turo. Navada pri tem je september in to da gremo vedno isti ljudje na vedno podobno pot. In vedno za enako število dni, kajti čas je omejen. Na jug. Balkan, Jadran in ostale pokrajine v okolici. Tako smo šli tudi letos. Ampak se ni posrečilo popolnoma. Oziroma je šlo kar precej narobe.
To je zgodba o tem.
Preko Slovenije iz zahoda na vzhod, ali obratno zna vsak motorist. Seveda je težje in lepše in bolj nenavadno, če gre popotnik iz severa na jug. Dobili se bomo v Šentjurju na Petrolu. Wolfram nima vinjete in potem se cijaziva mimo Maribora, Slovenske Bistrice in prava pot se začne šele tam proti Poljčanam. V Šentjurju se peljem mimo Petrola, ampak lahko bi prisegel, da imam v spominu, da sta dva. Nista. Malo se lovimo, ampak zato je snidenje z zamudo vedno bolj čustveno, kot snidenje ob pravem času.
Nato med ovinke. Oprano zgodnje septembrsko jutro. Čelade nam Boris opremi s komunikacijo, zato se med potjo pomenkujemo. Za mene so to edini štirje dnevi v motociklističnem letu, da govorim na motorju. Cesta je prečudovita. Srce Kozjanskega je urejeno in čedno. Po legendi se je nekoč najbolj zablačena pokrajina v Sloveniji prelevila v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja. Zgodba gre tako…
Kozjansko - spomenik hipijev, rokerjev in študentov iz sedemdesetih
Ko je v sedemdesetih (20.06.1974) udaril potres, je bila v tedanji Jugi polna zaposlenost. Potresna škoda pa velika. In so polovili skupaj po Ljubljani falirane študente, hipije in rokerje, skratka ljudi, ki niso imeli dela, da gredo za popisovalce na Kozjansko. Za vsak objekt je bilo treba, sledeč natančnemu formularju, oceniti škodo v potresu. Tako so se urbani Ljubljančani znašli na Kozjanskem in domačini so kmalu pogruntali kako se tej reči streže. Zaprli so prišleke v kleti, kjer so se družili ob kupici in potem so šli popisovati. Po nekaj urah s kozarcem v roki, vsaka razpoka zgleda bolj strašna in vsak zid bolj majav. Velikodušno so odkljukali vse postavke na seznamih in danes je Kozjansko prelepo. Pravijo, da gre za največji spomenik hipijev, rokerjev in faliranih študentov iz sedemdesetih.
Sam zgodbi nisem nikoli povsem verjel, ampak slišal sem še bolj čudne štorije, ki so se izkazale za resnične.
Odkar je cesta med Planino in Sevnico v celoti asfaltirana, se tam okoli potika nekaj najlepših motorističnih ovinkov rodne grude nasploh. Jebeš Vršič. V Sevnic se poklonimo Melaniji s prikladnim verzom, nato proti Mokronogu. Ob Mirni gre za motoristični Eldorado, ampak tega vam ne rabim razlagati. Mogoče le to, da je nad Mokronogom en ovinek, kjer - če se ustaviš, lahko ozreš rekordno število cerkva in kapel z enim samim pogledom. Nikoli nisem štel, ampak bi pa rekel, da so ljudje tam okoli precej bogaboječi. Potem prvi stop in prva prava kava. Trg v Šmarjeti, kjer je fontana cvička, (ki jo zgolj preverimo,) je moja redna postojanka, ko se znajdem v tistih krajih. Mir starega trga prelomijo vsake toliko skupine upokojencev na avtobusni turi. Pomahamo Otočcu, v Novem mestu grem po kockah direktnega na Kandijski most – pa nisem prepričan, da je to dovoljeno in potem preko Gorjancev via Uršna sela. Tista cesta je ožja, bolj zavita a neprimerno bolj slikovita od magistralke. In če imaš srečo, srečaš vlak, kar je v tistih hribih lep in skoraj neverjeten prizor.
September pribija, Honda zadovoljno prede, moje srce pa je potrebovalo dobrih nekaj ur, da ugotovim, kako resnično za menoj ostaja tlaka vsakdana; neumne, malenkostne skrbi in da se resnično na tem prečudovitem stroju vozim proti, ne tako neznanim, niti ne tako oddaljenim, a vendar deželam, ki mi lahko povedo zgodbe, drugačne od teh domačih, od katerih se mi že nekoliko obrača želodec. Ignoranca mimo-bežnosti, kot jo zna pričarati edino motorno kolo, je v zmedeni sodobnosti edini obliž na rane zdravega razuma.
Tam, kjer (še) ni zrezkojedcev
Preko prevala čakam na enega najbolj spektakularnih pogledov v naši deželi, kjer spektakularnih pogledov ne manjka. Saj tisti, ko preko Črnega Kala zagledaš morje je s pravico na tronu, ampak tudi ta, ko se pod teboj razlije Bela krajina ni od muh. Zlata dežela, odmaknjena med hrib in reko in blagoslovljena z odsotnostjo avtoceste, kar drži proč nedeljske zrezkojedce me pričaka s pravo poletno vročino. In nekje na odprti cesti, kjer je levo in desno zgolj travnik, opozorim presenečena sopotnika v čelado: »tu bomo zavili desno!« Zavijem na pot, nato na makadam, nato na kolovoz. Čisto ob robu gozda, ki nekaj kasneje in višje postane Rog, razjahamo. Ne govorim kaj dosti, le, da bomo videli nekaj, kar ni ravno običajno…
Mitrej pri Rožancu sem »odkril« pred tremi desetletji. Leto gor ali dol. »Odkril,« je globoko pretirano, saj je bil v znanstveni srenji več kot znan in pomemben, a z drobnim filmčkom za TVS sem ga nemara pomagal vsaj malo popularizirati in posledično ohraniti. Kakšen kažipot k spomeniku več je, kot sredi devetdesetih, drugače pa še vedno strma, a kratka pot gor pod cerkev. Nato se odpre kotanja, naravno zastražena s skalovjem in v steni mitrej. Relief. V času teh nekaj desetletji je še bolj obledel, kot takrat, ko sem ga prvič videl. Dež, ki kisel pada z neba ga hoče izbrisati in na srečo ga zdaj umetelna streha ščiti pred norostjo našega stoletja. In seveda odlitek v muzeju. Preživel je tisočletji, industrijska doba ga hoče izbrisati. Opazujem sopotnika. Nisem veren, ne kakorkoli duhovno prosvetljen, a v tem amfiteatru antičnega kamnoloma, me vedno spreleti občutek neizrekljivega. Tudi sopotnika molčita. Razmišljamo o možu, ki je v antiki dal postaviti to svetišče. Od takrat so se menjali bogovi, države in družbeni sistemi in stoletja so tekla kot števec za gorivo na Transalpu, a kamen in napis in Mitra, ki daruje bika ostajajo nespremenjeni. Večnost na kamniti steni skrita sredi belokranjskega loga.
Duhovnost je stresna zato postanemo lačni. Vsak motorist ima svoj prehranjevalni ritual, moj je enostaven. Dokler vozim so sendviči, ko se ustavim je večerja. Včasih je bilo preprosto in spomin seže v Provanso, ko so bili sendviči ozaljšani s francosko delikateso, zdaj pa, ko kapitalisti več ne dovolijo trgovkam, da sendviče delajo pred teboj in namesto tega prodajajo pred pripravljene iz rahlo napihnjenih plastičnih vrečk, je zadeva postala bolj zapletena. A zadnje čase opažam, da so trgovke ponovno voljne narediti sendvič. In njih kraljica domuje v Vinici, kjer imajo majhen market.
Če sem sam, ne kompliciram. Četrt štruce in tirolska. Ali ljubljanska. Redko sir. In pa liter vode, pa gasa. Ampak sem neuradni vodja poti in moja naloga je sopotnika držati ne le informirana in navožena, ampak tudi sita in zadovoljna. Trgovka je starega kova: nič »vam bom prerezala…« Gre do konca in salame bo dala sama v sendviče. Zato poskusim pritisniti do konca: »v sendvičih bi pršut!« Ki pa ga seveda nima v hladilni omari, ima pa ga narezanega in vakuumsko pakiranega. Torej kupim vakuumski pršut, gospa ga odpre in naloži v sendviče. Povrh še malo Jošta in sedimo zunaj z najboljšimi sendviči v Vinici, če ne v celi Beli krajini. Takrat še nismo vedeli, da bodo tudi najboljši na vsej poti.
Na meji ni nikogar, so pa zato v Kolpi. Kopalci, ki jim ni do Jadrana, čofotajo v plitki vodi in naši trije motocikli presekajo mejo ter se usmerijo priti cilju tistega dne. Znamenitemu mestu Bihać.
Nadaljevanje sledi
Motocikel našega motopisca
Honda Transalp
Vedno je prijetno združiti pot, tudi z nekaj bolj poglobljenim spoznavanjem določenega motocikla. Po kar nekaj organizacijskih zapletov, so na precejšnje število kilometrov pristali pri domžalskem As-u. Tam zastopajo Hondo in Transalp se je ponudil, da me ponese na jug in nazaj.
Nekaj uvodnih misli o motociklu. (Test motocikla)
Ime je seveda legendarno in ponovno obujen služi za stopnico pod Africo twin. Ampak, kot se bo bralec prepričal, v naslednjih nadaljevanjih, za zadano nalogo ne bi mogli najti primernejšega motocikla. Najprej sem sicer nekoliko presenečen, ker nasajen je resnično visoko. Dvigniti nogo čezenj, sploh ko je vroče in se hlačnica lepi ob kožo, nalogo pa še otežujeta kovček in potna torba, zna biti izziv in enkrat ali dvakrat sem vesel, ker nihče ne gleda. Takoj, po prvih kilometrih pa me navduši enostavnost. Obstaja preprosto pravilo, po katerem je motocikel, ki voznika sprejme brez uvajanje, brez študiranja priročnika za uporabo, brez googlanja kaj je kaj, dober motocikel. Pri Transalpu je vse tu in vse je jasno.
21 palcev spredaj… Nisem ravno navdušen, a kmalu se prepričam, da razen v primeru ali dveh, to ni nič strašnega. Še več; prispeva k udobju med vožnjo, odlično je, ko gre cesta k hudiču, med hitrejšimi asfaltnimi pasažami pa ne moti toliko, kot bi si človek mislil. In še nekaj je; položaj na motociklu je, zahvaljujoč tudi zelo solidni vetrni zaščiti, neutrudljiv. Sicer imam po koncu sezone že jekleno rit, a pred Transalpom so mi v uredništvu zaupali enega izmed eksotov, pri vožnji katerega sem cvilil ob bolečin že po uri in pol neprestane vožnje. Transalp pa kar požira kilometre in nič ne kaže, da se mu mudi počivati. Meni pa tudi ne.
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"