Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa vsepovsod. Pa ne z avtobusom, da ne bo pomote.
Polcestni polenduro motocikel je končno začel svoj osvajalski pohod oz. rajd - sliši na oznako BMW G310GS in je najnovejša pridobitev vse močnejšega motociklističnega razreda 300. Diši po Šparti, vsaj na motosceni, in to mi je kot tipični predstavnici razreda 300 seveda prav. Najmanjšega in najmlajšega člana dinastije GS, ki se znajde na skoraj vsakršni podlagi, smo novinarji z vsega sveta – ja, najmanjši GS zaradi očitnega meri na prav vse svetovne trge – imeli možnost pognati v dir na nemirnih katalonskih tleh lani oktobra.
Kot antipod krhke politične situacije se je (pa spet ne tako) mini GS izkazal za zanesljivega sopotnika, ki se malo (pre)več trese le na območju med 5.000 in 7.000 vrtljaji, sicer pa ga je brez težav mogoče nagnati tudi na avtocesto, do omejitve in gladko čez. Novinarji smo prevozili lep del cest med Barcelono in Tarragono in doživeli nemalo adrenalina na serpentinah naravnega parka El Garraf. Ozke gorske ceste so se strmo dvigale in spuščale, kar motocikla ni motilo, in vsake toliko odkrivale razgled na morje. Postanek nas je čakal v restavraciji Cal Joan v kraju Olesa de Bonesvalls, na mestu, ki mu pravijo tudi Curva Magica.
Sicer je mali križanec namenjen vožnji po lažjem terenu – ne, Romaniacsov ne bo zmogel, je pa res, da bodo lažji motoristi, ki v višino niso zrasli več kot 180 centimetrov, iz motocikla iztisnili mnogo več. Višji in težji moški kolegi so se na primer pritoževali, da je krmilo postavljeno prenizko za vožnjo stoje, kar seveda ni težava, če nisi super manekenka ali predstavnica najtežje boksarske kategorije. Skoraj bi lahko rekli, da je bil motocikel izdelan po sanjskih merah motoristke avanturistke, visoke 170 centimetrov. Morda sedež res ni najnižji – standardna višina je kar 835 milimetrov, z možnostjo zvišanja ali znižanja za 25 milimetrov oziroma minus 20, vendar se hitro navadiš, da tole ni bobber in da višina pride prav tudi v mestni gneči. Ko smo se 'iz divjine' vračali v Barcelono, smo nmreč padli v prometno konico in tu so se enduristični geni malega GS-a zares izkazali. Vijuganje med avtomobili, kakšna bližnjica čez pločnik, pssst ... vse to je za malega GS-a mala malica. Kot najbolj zanimivo izkušnjo vožnje po Kataloniji konec koncev štejem dvourno bitko s prometno konico v Barceloni. Po tej precej ekstremni izkušnji sveto obljubljam, da se ne bom nikoli več pritožila nad prometom v Ljubljani, predvsem pa bom v času motosezone prometu napovedala vojno na dveh kolesih.
BMW G 310 GS za živahno mestno vožnjo usposabljajo nizka teža (169,5 z vsemi 11 litri goriva vred), dober pregled nad prometom zaradi pokončnega in sproščenega sedenja, kratek obračalni krog in živahen, zelo odziven enocilindrski motor, medtem ko ga iste lastnosti v kombinaciji z odličnim zadnjim vzmetenjem s 180 milimetri giba ter večjim, 19-palčnim sprednjim kolesom odlično usposabljajo za lažje terensko delo. Motocikel porabi le 3,33 litra na 100 kilometrov, kar pomeni, da je z enim rezervoarjem mogoče prevoziti krepko čez 300 kilometrov. Wunderbar!
Beseda odpuščajoč je tista, ki ta motocikel mogoče še najlepše opiše, zavedam pa se, da oznaka ne bo všeč resnim motoristom. 34 konjičev v enocilinderskem agregatu je dovolj, da te pripelje na vrh gore ... in to skozi gozdno cesto – s pritiskom na gumb je tu pametno izklopiti ABS!, s tem motociklom pa se ne da ravno podati na pot s sopotnico in robo za ves teden. Če je GS sinonim za potovalni motocikel, je najmanjši GS sinonim za hitre pobege skozi mesto in ven.
Tina Torelli
besedilo: Tina Torelli · foto: BMW Motorrad