Can-amov Maverick z modelom X3 (X RS Turbo R) predstavlja mokre sanje tako rekoč vseh športno-avanturistično naravnanih voznikov. Je terenski dirkalnik za vsak dan, najbolj adrenalinska vožnja, ki jo je mogoče kupiti za normalen denar. A za večino ljubiteljev offroada je prezmogljiv, prevelik, premalo praktičen, predrag ... zato je dobil manjšega, manj zmogljivega in bolj praktičnega brata, model Trail.
Ta je mešanica med modelom X3 in klasičnimi štirikolesniki. Namenjen je bolj umirjeni vožnji, a obenem dopušča športne prebliske, je bistveno cenejši in predvsem ožji, širok le 127 centimetrov, skoraj toliko kot štirikolesniki, tako da se je z njim mogoče peljati tudi tja, kamor običajna terenska vozila ne morejo (oziroma v ZDA ne smejo), predvsem pa s to širino zagotavlja optimalno razmerje med praktičnostjo, udobjem, dostopnostjo, ceno in lahkotnostjo ter zabavnostjo.
Povejmo naravnost: Trail je štirikolesnik z volanom, streho in sedeži. Ohranja zabavnost, zmogljivost in dimenzije štirikolesnikov, le da je bolj udoben in bolj praktičen. Ne gre le za udobnejši avtomobilski položaj voznika, ampak tudi udobje sovoznika. Kljub vzporednemu sedenju proizvajalec zagotavlja, da je kabina po meri 95 odstotkov vseh Severnoameričanov. Tudi če se bo kdo znotraj cevne kletke počutil utesnjeno, se mora zavedati, da sedi bistveno udobneje kot na štirikolesniku. Relativno velik je tudi prtljažni prostor, to sta 20-litrski predal na armaturki in do 136 kilogramov največje obremenitve 'velik' prtljažni prostor.
Can-am sicer že ima (poleg športnega Mavercika X3) modela Commander in Traxter z volanom, streho in sedeži, a Traxter je delovni stroj, Commander pa s 147 centimetri preširok za številne prehode v divjini ali klasične drče. Trail je le 10 centimetrov širši od štirikolesnikov in vsebuje kanček Maverickovega športnega DNK-ja, s čimer združuje oba svetova v kombinacijo udobnosti SSV-jev in agilnosti ATV-jev. Vsaj v teoriji. Na praktičnem testu v zakotju ciprskih gora na polotoku Akamas so se pomisleki, da ob tej širini bočna stabilnost ni dovolj za driftarske prebliske in višje hitrosti, porazgubili v prašnih oblakih za vozilom. Ozka cesta je zaradi majhne širine Traila postala presenetljivo široka in vožnja presenetljivo hitra. In tudi pri izklopljenem štirikolesnem pogonu, s 75 'konji' litrskega pogonskega sklopa, ki so rezgetali le na zadnjem kolesnem paru, je 127 centimetrov širok Trail suvereno ostajal na vseh štirih.
Kolesa, postavljena povsem na robove (z 230 centimetrskim medosjem), dejansko omogočajo večjo stabilnost in nadzor pri vožnji ter porazdelitev obremenitve sprednje in zadnje osi v razmerju 42: 58. Obenem to omogoča nižjo postavitev sedežev, kar pomeni nižje težišče in večjo bočno stabilnost. In ker tu ne moremo tako kot pri štirikolesniku z lastno težo kompenzirati nagiba, je to še kako pomembno. V praksi se to pozna tudi v stabilnejši vožnji, pri kateri se večina Trailovih uporabnikov ne bo približala mejam uporabe. Kdor želi dirkaške izkušnje, pa bo tako posegel po večjem bratu X3.
Kar zadeva 'hard offroad', znani in preizkušeni prenosi iz Can-amovih ATV-jev skupaj z nasršenimi gumami, več kot četrtmetrskimi hodi blažilcev in avtomatsko blokado sprednjega diferenciala pri štirikolesnem pogonu zagotavljajo neustavljivost. Za varnost na spustih skrbi elektronsko nadzorovano zaviranje s pogonskim sklopom, pri prečkanju reke pride prav zelo visoko zadaj postavljen vstop zraka v motor, in če nas zanese v puščavo ali če se radi igračkamo pri majhnih hitrostih, se lahko zanesemo na predimenzioniran hladilni sistem. Vse to, podprto z reduktorjem, pomeni neustavljivost, tudi če izberemo manj zmogljivo, 800-kubično motorno različico.
besedilo: David Stropnik
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem