Moto Guzzi je najstarejši evropski proizvajalec motornih koles, ki je na trgu neprekinjeno prisoten že skoraj stoletje. 95 let je minilo, ko so leta 1921 po končani prvi svetovni vojni letalci Carlo Guzzi, Giovanni Ravelli in Giorgi Parodi v italijanskem Mandellu del Lariu porodili podjetje za izdelavo motornih koles. To je aktivno še danes, njegov lastnik pa je skupina Piaggio.
Zaradi letalske zgodovine in začetkov podjetja je orel znak Moto Guzzijev na posodi za gorivo. Ta gleda vedno v smeri vožnje in skrbi, da korenine podjetja niso pozabljene. Tam v Mandellu, vasici ob jezeru Lago di Como, stoji tovarna, podobna kakšni socialistični fabriki, z delavci v modrih kombinezonih in zobotrebci v zobeh, ko se z rokami v žepu po opoldanskem kosilu vračajo za tekoči trak. Kleni okoličani, skoraj hribovci. Na šiht se pripeljejo z zgonjenimi Fiati ali motokultivatorji, ki jih žene dvovaljni zračno hlajeni Guzzijev agregat. Večen in neuničljiv je. Razprt pod kotom 90 stopinj. Tak je od večnosti in tudi sam je večen. Tam pod Švico skrita pokrajina je trda, škrta in neizprosna, ljudje so po karakterju podobni Avstrijcem ali Nemcem. Ja, zato se vsiljuje primerjava z Bavarci in njihovo dvokolesno ikono, BMW-jem. Podoben po tehnični zasnovi, le da Bavarci stavijo na bokserski tip agregata. Očitno pa velja, da ima dvovaljnik domovinsko pravico v srednji Evropi.
Družina V9: Roamer in Bobber
Zadnji v nizu modelov, s katerim pri Guzziju obujajo nostalgijo in trkajo na note trendne motoristične retro scene, je model V9. Ta nastopa v različicah Roadstar in Bobber. Roadster je puristični motocikel za vse tiste, ki se ozirajo za motocikli, spominjajočimi na dvokolesnike iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. A to ne pomeni, da so zastareli in nevozljivi. Nasprotno! Tehnika je nadaljevanje tiste, ki smo jo videli v modelu V7 II, z nekoliko povečanim obsegom prostornine agregata (s 750 na 853 kubičnih centimetrov), nekaterimi elektronskimi pomagali (ABS, nadzor nad zdrsom zadnjega kolesa) ter mehanskimi izboljšavami (novi menjalnik, sklopka, bat in ojnica). Moto Guzzi, ki se ga ljubitelji spominjajo predvsem po legendarnem modelu Le Mans, še vedno ob ožeti ročki za plin sune v desno, sodobne zahteve po okolijski normi Evro4 pa iz para izpušnih cevi namesto gromkega basiranja izvabljajo zadušen zvok, ki bi se ga lahko okrepilo.
Guzzi mora namreč basirati, saj je to 'bajk' za dedce, ki prisegajo na tradicijo, enostavnost in neposrednost! Bobber je nekoliko 'ošminkan' z odebeljeno sprednjo gumo, Roadster pa poln kroma, s sprednjim, 19-palčnim kolesom – oba pa sta uporabniku na moč prijazna.
V nostalgičnem ritmu dvovaljnika
V vožnji z Roadsterjem se prebudijo prvinski občutki motoriranja, kjer je veselje do konca ožeti ročico za plin, ne da bi motocikel pobezljal in vas vrgel iz sedla. Ščepec dodane elektronike mu ne škodi in ne odvzema karizme tradiciji in šarma. Samo utrjuje. Kot ga utrjuje v krom ujet števec z belo podlago in rdečo iglo z osnovno številčnico ali božansko sešit, perforiran sedež stare šole. Morda se komu zdi okoren in tog, morda na daleč podoben ameriškemu Harley-Davidsonu, a to pravijo samo tisti, ki nanj še niso sedli in okusili, kaj pomeni avtentična vožnja s pravim Guzzijem. In Roadster je pravi Moto Guzzi za 21. stoletje! Tudi za tiste generacije motoristov, ki jim ga do zdaj še ni uspelo spoznati.
besedilo: Primož Jurman, foto: Saša Kapetanovič
Novo na Metroplay: Ajda Rotar Urankar in David Urankar iskreno o zakonu in težki življenjski preizkušnji