Vozili smo: PIaggio Beverly 300 HPE in 400 HPE (2021)

Leto 2021 je za znamko Piaggio leto pomem­- bnih obletnic, saj so ravno v dneh, ko smo v Livornu premierno preizkušali popolnoma novega Beverlyja 300 HPE in 400 HPE, praznovali ne samo 75-letnico legendarne Vespe, ampak tudi prvih 20 let doslej najuspešnejšega high wheelerja. Jasno, Beverlyja.

Če hočete ali nočete, po vsakem tehtnem razmisleku bi morali priti do zaključka, da je Beverly v preteklih dveh desetletjih postavljal standarde funkcionalnosti in oblikovanja v svojem razredu. No, tudi če bi sklenili drugače, o tem, da moja trditev drži, pričajo prodajni rezultati. Beverly je bil namreč še lani, kljub temu da je dopolnil že polnih 10 let, na vseh evropskih trgih med prvimi tremi najbolje prodajanimi maksi skuterji. Golf med skuterji!

Ekipa, ki ji je bil zaupan razvoj popolnoma novega Beverlyja, se je tako znašla pred težko nalogo. Nekaj je namreč dizajnersko in tehnično prenoviti skuter, nekaj povsem drugega pa s prenovo slediti še smernicam in pri tem ohraniti osnovno idejo. Poleg tega je treba ob vsem tem upoštevati in predvsem v okviru ciljne končne cene predvideti, katere tehnične in varnostne aspekte bodo kupci pričakovali v, recimo, naslednjih 10 letih.

Na prvi pogled in po prvih prevoženih kilometrih se vsekakor zdi, da je novi Beverly ohranil vse občutke znanega in da je v segment pripeljal veliko novega. Na eni strani je namreč ohranil prepoznavnost t. i. Beverlyjevega razreda, na drugi pa sledi vsem smernicam, ki so zaznamovale tako motociklizem kot tudi avtomobilizem. Pri tem ne mislim na samo formo skuterja (ta je ostala klasično prepoznavna), temveč predvsem na elemente, ki zagotavljajo več udobja, varnosti, funkcionalnosti in sloga. Tako je na primer dvonivojski sedež po novem bistveno bolje oblazinjen in kot celota je ergonomsko in vizualno popoln. Za razsvetljavo skrbi LED-tehnologija, ki svoje delo opravlja kar 30-odstotno učinkoviteje. Poleg tega se z LED-tehniko ponašajo tudi v karoserijo integrirani smerokazi. Vizualno so Piaggijevi mojstri zgodbo zaključili z nosilcem registrske tablice, ki ni več podaljšek repa, ampak je pričvrščen na ohišje zadnje nihajke z integriranim menjalniškim sklopom. Tako so ustvarili privlačen učinek dinamičnosti celotnega skuterja. Funkcionalnost pri Beverlyju sicer ni bila nikoli vprašljiva, zato po prenovi na tem področju ne gre za novosti, ampak za izboljšave. Položaj kljukice za obešanje prtljage je zdaj bolj prilagojen višini vrečk in torbic, predal za rokavice in drobnarije je nekoliko prostornejši in pod sedežem je dobro osvetljen prostor, v katerega gresta ena integralka in ena jet čelada. Z dodano USB-vtičnico se zdi, da bi moralo vse to zadostovati za potrebe vsakdanjih nabav in prevozov. Tisti, ki si želijo še več prtljažnega prostora, imajo na voljo dve velikosti zadnjega kovčka (36 in 52 litrov), pri čemer je večji združljiv z novim serijskim brezstičnim ključem.

Novega je še veliko več, a se mi zdi, da se je treba pri prenovi osredotočiti predvsem na tri glavne novosti. Na vzmetenje, nov par motorjev in digitalno armaturno ploščo. Vzmetenje je posebej za Beverly razvilo podjetje Showa in instrumentna plošča je zdaj 5,5-palčni LCD-zaslon. Na njem so stalno vidni vsi najpomembnejši podatki (hitrost, vrtljaji, temperatura zraka, nivo goriva, temperatura hladilne tekočine in ura) in dodatno še podatki potovalnega računalnika. Pri modelu 400 HPE je povezljivostni sistem bluetooth serijski, pri 300 HPE je treba zanj doplačati. Bistvo tega je seveda prikaz dogajanja v vašem telefonu tudi na LCD-zaslonu, po končani vožnji pa so v obliki infografik na voljo preštevilni podatki o vožnji, lokacijah, stanju skuterja in podobno.

Oba motorja, ki odslej poganjata Beverlyja, sodita med najsodobnejše. Medtem ko je manjši ohranil 278 kubičnih centimetrov delovne prostornine, je večji, ki je nadomestil prejšnji model 350, pridobil konkretnih 70 kubičnih centimetrov. Oba sicer ustrezata standardu Euro 5, a lahko zapišem, da gre pri manjšem za evolucijo starega, pri večjem pa so konstrukcijo precej radikalno spremenili.

Manjši motor s posodobitvami v primerjavi s predhodnikom razvije za četrtino več moči in za 17 odstotkov več navora, podobne vrednosti pa veljajo tudi za večjega. Kdor bo novi motor primerjal s tistim s prejšnjega modela 350 zgolj po moči, mu bo naredil krivico. Piaggio se je namreč bolj kot na moč osredotočil na zmanjšanje notranjega trenja in izboljšanje termodinamike motorja, pa tudi na zmanjševanje hrupa in tresljajev. Daljša ojnica in nov bat iz aluminijaste litine (običajno se jo uporablja pri zelo zmogljivih motorjih) prispevata k zmanjšanju povratnih vztrajnostnih sil, zato se tresljaji zmanjšajo predvsem pri večji potovalni hitrosti. Glede mase in zunanjih mer je novi motor enak predhodniku, prvič pa je Piaggio z njim predstavil svoj patent PCV (Positive crankcase ventilation). Gre za sistem, ki ima v bloku motorja dve lameli, s čimer je inženirjem uspelo zmanjšati črpalne izgube in tako povečati moč motorja. Povsem nov je tudi progresivni napenjalec verige, ki prispeva k tihemu teku, posledično pa je ta motor dobil tudi povsem specifičen in prepoznaven zvok.

Naša prva testna vožnja se je začela zgodaj zjutraj, tako da so nas skuterji v hladnem jutru pred hotelom pričakali precej orošeni. Sklepal sem, da je pred nami hladna dopoldanska vožnja, zato sem svojo čelado malce preračunljivo položil na model 400, ki je serijsko oprem­ljen s srednje visokim vetrobranom. Navkljub svojim 187 centimetrom sem noge in kolena brez težav skril in zadrževal 'znotraj' skuterja – in moram priznati, da pretiranega mraza pri zunanjih sedmih stopinjah sploh nisem občutil. Sicer so za občutljivejše na Beverlyju (za doplačilo s paketom Comfort+) prvič na voljo tudi ogrevane ročice in sedež, za povrh pa je priloženo še vodoodporno in ogrevano pregrinjalo za noge. Intenzivnost gretja si lahko prek digitalne in povezljivostne platforme MIA nastavljate s tipkami na krmilu.

Takoj sem opazil, da ima novi motor v primerjavi z drugimi agregati iz tega koncerna zelo drugačen in specifičen zvok. Morda sem tudi zaradi tega nekaj uvodnih kilometrov posvetil občutkom, ki mi jih je v rit in noge posredoval motor. Težko sem se namreč odločil, ali bi novi motor primerjal z 10 let starim 330-kubičnim motorjem z modela 350 ali pa 20 let starim 459-kubičnim motorjem z modela 500. Novinec je po prostornini skoraj natanko na sredi, po moči pa bistveno bliže (samo tri 'konje' je razlike) arhaičnemu in večjemu predniku. Ker imam z obema predhodnikoma za seboj lepo število kilometrov, so spomini zelo živi, zato sem razmišljanje o motorju zaključil relativno hitro. Evolucija in razvoj novih Piaggijevih motorjev prinašata predvsem več fluidnosti v vožnji in bolj linearno razvijanje moči. S tem se, vsaj sodeč po občutkih, izgublja del živahnosti, ki je Piaggijevim skuterjem z začetka tisočletja dajala tudi tisto nepogrešljivo in nujno potrebno karizmo. Saj ne, da novi motorji ob zasuku ročice plina ne bi bili odločni in odzivni, a tisti, ki smo v svojih srcih nekoliko bolj divji, bi udobje, linearnost in fluidnost na trenutke z veseljem zamenjali za neotesane manire stare šole.

Glede na to, da so ceste v okolici Livorna res slabe, smo vsi člani skupine, skupaj z vodjo in metlo, ki je vozil na repu kolone, na začetku vozili z nekaj rezerve. Ni pa trajalo dolgo, da smo do novega vzmetenja vzpostavili precejšnjo mero zaupanja in pospešili tempo. Za vzmetenje bi rekel, da je Showa za Piaggio naredil zelo dobro delo. Ob dejstvu, da so ostale specifikacije, ki vplivajo na vozne lastnosti (kolesa, geometrija, okvir, zavore), skoraj nespremenjene, lahko namreč napredek pri voznih lastnostih pripišem predvsem Showi. Ne glede na obliko, višino in zaporedje cestnih neravnin novi Beverly v nasprotju s starim suvereno ohranja smer, v ovinkih pa se rad nagne tudi nekoliko globlje. Vzmetenje je sicer precej trdo, zato Beverly ni najudobnejši skuter, je pa daleč od tega, da boste med vožnjo glavnino pozornosti namenjali izmikanju luknjam na cesti. Beverly je sicer glede voznih lastnosti dolgo veljal za vodilnega, a smo zadnjih nekaj let ugotavljali, da so ga tekmeci dohiteli. No, odslej je celotna slika vodljivosti, stabilnosti in udobja veliko lepša, Beverly se je na tem področju spet postavil v ospredje.

Če bi me pred nekaj leti povprašali, kateri maksi skuter izbrati, bi vam brez pomislekov odgovoril, da tistega z največjim motorjem. No, danes o tem nisem več popolnoma prepričan, saj so nekateri modeli skuterjev postali bistveno bolj nišni, kot so bili nekoč. Enako velja tudi za novega Beverlyja. Je pa med modela 300 in 400, ki sta dimenzijsko popolnoma enaka, razlika v vožnji precejšnja. Pri tem ne mislim na razliko, ki jo ustvarja skoraj 10 dodatnih 'konjev', temveč predvsem na okretnost, lahkotnost in vodljivost. Model 300 ima namreč v primerjavi s 400 za 10 milimetrov ožje pnevmatike, zato je ob manjši masi motorja neprimerljivo lahkotnejši. Zato bi danes vsem, katerih vožnje so omejene predvsem na mesto, svetoval, da raje izberite model 300, saj je nekakšen mestni crossover. Vsi drugi pa ne boste zgrešili z modelom 400, saj je njegov GT-potencial vendarle nekoliko izraziteje poudarjen.

O tem, kako se novi Beverly obnese v vsakdanjiku, vam bomo na naših straneh z veseljem poročali, potem ko ga bomo temeljito preizkusili tudi v okviru našega (ljubljanskega) vsakdanjika. Že zdaj pa si na podlagi prvega vtisa drznem reči, da v uredništvu ne bomo ostali ravnodušni.

Kaj je novega?

·         Nov športnejši dizajn

·         Novi motorji (300 HPE, 400 HPE)

·         Novo vzmetenje Showa

·         LED razsvetljava

·         LCD zaslon, povezljivost, MIA platforma

·         Brezkontaktni ključ

·         Nova platišča

·         Nov sedež

·         Nova stikala na krmilu

Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del