Odhod na počitnice predstavlja za večino družin enega najlepših delov v letu, zadnjih nekaj ur pred odhodom pa je običajno vseeno precej stresnih. Ne glede na to, da so avtomobili iz leta v leto večji, ko se odpravljamo na počitnice, prostora hitro zmanjka in hitro se začne polnjenje še zadnjih prostih decilitrov prtljažnika. Pri tem pa varnost pogosto trpi.
Bralci iz starejše generacije se boste zagotovo spomnili časov, kako so slovenske družine sredi poletja trumoma romale na hrvaško obalo. Prizor štiričlanske družine s prtljago, ki sta jo ata in mama natrpala v vsak kotiček Fička, je bil običajen prizor na naših cestah. Polna je bila seveda tudi streha avtomobila. Tja so na strešni prtljažnik nekateri namestili še kovček ali dva in šotor, drugi pa gumijast čoln, največkrat znamke Sport Beograd.
Slovenske družine od tedaj niso zrasle, ravno nasprotno, v Sloveniji se že leta spopadamo s staranjem prebivalstva. Avtomobili pa so na drugi strani močno zrasli, kljub temu pa prtljago še vedno ne tako redko prevažamo na strehi avtomobila.
Medtem ko je bil nekoč prevoz prtljage v preprostih jeklenih košarah na strehah vozil nujno zlo, je danes ob neskončni ponudbi različnih rešitev, ki jih najdemo na trgu, takšen način transporta prtljage eden najelegantnejših. V ponudbi najdemo rešitve za prevoz strešnih kovčkov, posebne nosilce za prevoz koles, smuči in smučarskih desk in celo manjših plovil. Kljub temu so na prvem mestu po razširjenosti uporabe strešni kovčki.
Kakovost in preprosto uporabo pogojuje denar
Strešni kovčki so brez dvoma najpreprostejša rešitev za povečanje tovorne kapacitete osebnega ali celo kombiniranega vozila. Nekoč je veljalo, da so namenjeni zgolj za prevoz smučarske opreme, danes je ta miselnost že povsem izginila. Ne nazadnje lahko na trgu že dolga leta najdemo kovčke, ki so komaj daljši od enega metra. Ti so seveda neprimerni za zgoraj navedeno uporabo, zato pa so jih toliko bolj veseli lastniki mestnih avtomobilov, ki se sem ter tja odpravijo na potep ali počitnice.
Velikost pa je le eden izmed dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri nakupu ali najemu strešnega kovčka. Tudi tu brez dvoma velja, da se za več denarja pač dobi več. In varčevanje pri nakupu strešnega kovčka boste v dolgih letih lastništva zagotovo obžalovali. Tako je v eni od bolj znanih spletnih trgovin za približno 480-litrski kovček dveh različnih proizvajalcev mogoče odšteti od 154 do 546 evrov. In v čem se skriva razlika?
Prva je zagotovo v videzu kovčka, druga pa v materialu, iz katerega je kovček izdelan. Dražji kovčki namreč na eni strani ponujajo precej prestižnejši videz, na drugi pa so odpornejši proti morebitnim poškodbam, kar se posebno pozna v prometni nesreči. Niso namreč redki primeri, da kovček popusti pod silo prtljage in ta poleti skozi odprtino, ki ločuje dno in pokrov kovčka.
A to so le izredni primeri. Razlike se namreč kažejo tudi pri vsakokratnem rokovanju s kovčkom. Tako ima dražji izmed obeh kovčkov (znamke Thule) možnost odpiranja na obeh straneh, različne možnosti pritrjevanja prtljage znotraj kovčka, predvsem pa ga je laže nameščati na streho in odstranjevati z nje. To je ob pogosti uporabi kovčka brez dvoma nekaj, kar boste zelo cenili. Ne nazadnje se nenehna vožnja s kovčkom na strehi še kako pozna pri porabi goriva; naraste tudi za liter ali dva na 100 prevoženih kilometrov.
Poleg klasičnih kovčkov so se v zadnjem obdobju pojavili tako imenovani mehki kovčki. Tak sistem, ki se lahko pritrdi na vzdolžni letvi, na kateri se običajno namestita prečki, prinaša kar nekaj prednosti. Gre namreč za cenovno ugodno rešitev, ki je po vrhu vsega tudi preprosta za namestitev na vozilo, hkrati pa jo takrat, ko je ne uporabljamo, enostavno spravimo v prtljažni prostor vozila.
Slabost na drugi strani je, da sta visoki strešni letvi nujni, kar pomeni, da je uporaba takšnega sistema omejena na relativno ozek krog vozil. Kljub temu gre za razmisleka vredno rešitev.
Tretja možnost, ki velja za eno najstarejših, a jo danes na običajnih avtomobilih vidimo le redko (nekoliko pogostejša je na terenskih avtomobilih), so strešni prtljažniki. Gre za poseben nosilec, na katerega lahko poljubno naložimo prtljago, ki pa je povsem izpostavljena zunanjim vplivom. Hkrati je treba prtljago nujno pričvrstiti s tekstilnimi jermeni, zaradi česar vožnja po avtocesti ni najboljša možnost.
Na podoben način zagate s prtljago rešujejo tudi lastniki klasičnih dvovratnih kupejev oziroma kabrioletov, pri katerih je pomanjkanje prostora v prtljažniku pač veliko.
Prevoz koles – izziv svoje vrste
Predmet, ki med prevozom na dopust pogosto najde svoj prostor na strehi vozila ali pa na njegovem zadku, so kolesa. V prvem primeru jih na streho namestimo podobno kot smučarski kovček ali smuči za smučanje na snegu. Na zadku sta možnosti za prevoz koles dve.
Prva je namestitev nosilca na kljuko za vleko avtomobilske prikolice, druga, nekaj lažja, pa je namestitev nosilca nekoliko više, pri čemer za njegovo pritrditev služijo tekstilni trakovi, napeljani okoli vrat vozila. No, je še tretja opcija, ki pa jo ponuja le Opel. Gre namreč za poseben nosilec, ki omogoča namestitev koles na zadek vozila, ko sistem ni v uporabi, pa se elegantno skrije v odbijač oziroma dno avtomobila. Na njegovo prisotnost tako nakazuje le tanka reža med nosilcem in odbijačem.
Brez dvoma gre za enega boljših sistemom, vsaj kar se tiče vizualne privlačnosti – poleg tega pa je na njegovo čelno ploščo nameščena tudi registrska oznaka, ki je tako ni treba prestavljati z vozila na nosilec, kot je to nujno pri drugih univerzalnih sistemih. Žal pa je uporabnost tega sistema precej omejena. Kot kažejo naše izkušnje, je medosna razdalja večine koles prevelika, da bi jih lahko varno pritrdili na nosilec, ne da bi pri tem tvegali padec kolesa z nosilca.
Hkrati gre za sistem, za katerega je (bilo) ob naročilu treba odšteti kar 980 evrov (za primer smo vzeli Opel Antaro, ki smo jo imeli na testu v začetku leta 2014). Tudi to je verjetno eden izmed razlogov, zakaj te rešitve pri Oplu nimajo več v ponudbi.
Še preden se odločimo za nakup novega nosilca za kolesa, je pomembno, da vemo, koliko koles bomo prevažali in kakšna bodo. Če gre za električna kolesa, strešni prtljažnik ne pride v poštev, odsvetujemo pa tudi uporabo nosilca, ki se pritrdi na prtljažna vrata.
Amortizerji, ki skrbijo za dvig prtljažnih vrat, namreč niso dovolj zmogljivi za dvig vrat z več deset kilogrami dodatne teže. Tako je edina možnost uporaba nosilcev, ki se pritrdijo na vlečno kljuko vozila – to pa lahko prinese dodatne stroške, saj je morda treba vgraditi vlečno kljuko.
Posebno pozornost zahtevajo tudi kolesa, izdelana iz ogljikovih vlaken. Zaradi toge zasnove, ki jo zagotavlja omenjeni material, obstaja nevarnost nastanka strukturnih poškodb na ogrodju koles. Res pa je, da nekateri proizvajalci nosilcev za kolesa (tako tistih za prevoz koles na strehi vozila kot onih na zadku), kot je tudi Thule, že ponujajo dodatno zaščito, narejeno posebej za ta kolesa. Namesti se na klešče za pričvrstitev, tako da dodatno blaži tresljaje.
Za strešne nosilce podobno kot pri strešnih kovčkih velja, da se njihova kakovost s ceno opazno poviša, razlike pa bodo opazili tudi manj pozorni vozniki. Poudarimo pa, da so običajno najboljši nosilci tisti, ki jih avtomobilski proizvajalci ponudijo ob nakupu avtomobila. Ti so namreč oblikovani za vsak tip avtomobila posebej, kar na eni strani pripomore k lepšemu videzu avtomobila, poleg tega zaradi aerodinamične oblike v kabino prodre le malo ali skoraj nič vetrnega piša. Ti nosilci imajo običajno tudi ključavnico, ki zmanjša možnost kraje.
'Original' ali poprodaja?
Večino navedenih možnosti ponujajo tudi nosilci v poprodaji – od aerodinamične oblike do zaklepanja in tako dalje. Hkrati prodajalci nosilcev višjega cenovnega razreda običajno ponujajo širši nabor dodatkov za prevoz različnih predmetov, kot so smuči, deske za srfanje – nekaj, česar si pri cenejših ali pa originalnih nosilcih za vozila starejšega letnika ni mogoče omisliti.
Poseben (in niti ne tako nov) izziv za avtomobilske proizvajalce oziroma proizvajalce strešnih nosilcev so posebni šotori, ki se pritrdijo na streho oziroma strešne nosilce. Gre za rešitev, ki so jo sprva uporabljali pustolovci na različnih safarijih, saj zaradi visokega položaja nad streho terenskih vozil dobro ščitijo življenje v divjini, danes pa so zaradi možnosti hitrega postavljanja vse bolj priljubljena izbira ljubiteljev kampiranja. Vedeti pa je treba, da takšna 'nadgradnja' precej obremeni nosilce, zato je treba kupiti strešne prečke z zadostno nosilnostjo.
Izbira ustreznih nosilcev (različne) prtljage je tako precejšen finančni in logističen zalogaj, zlasti še, če jih bomo uporabljali le nekajkrat na leto, preostali čas pa nam bodo (skupaj z morebitnim strešnim kovčkom) zgolj zasedali dragocen prostor v kleti. Namesto za nakup je zato smiselno razmisliti o najemu nosilcev in strešnih kovčkov. Cene najema strešnih prečk višjega kakovostnega razreda za konec tedna se začnejo že pri 15 evrih, še 10 evrov pa je treba odšteti za najem strešnega kovčka oziroma para nosilcev za kolesa.
Za prevoz koles uporabljam strešne nosilce. Zanje sem se odločil iz ekonomičnega in praktičnega razloga. Prečke sem že imel, občasno jih namreč uporabljam tudi za namestitev strešnega kovčka, zato sem moral dokupiti le še nosilec za kolo.
Ker pa so kolesa, ki jih večinoma prevažam, vredna več kot tisoč evrov, saj so izdelana iz ogljikovih vlaken, se pogosteje odločim za prevoz v avtomobilu. Razlog za to ni nezaupanje strešnim nosilcem oziroma nosilcem, ki se pritrdijo na kljuko. Res sem tudi že slišal za več primerov, da so kolesa zaradi malomarne pritrditve odletela s strehe avtomobila in pristala na cesti, a moj glavni pomislek je, da so kolesa slabo zavarovana pred tatovi, tudi če so nosilci opremljeni s ključavnicami.
Zato kolo prevažam na strehi le takrat, ko ga zaradi pomanjkanja prostora ne morem dati v avto, kadar vem, da ne bo vmesnega ustavljanja, da bi moral kolo na strehi pustiti brez nadzora, ali takrat, ko vem, da bo kolo zelo blatno in ga zaradi tega ne bom dal v prtljažnik.
Kar pa se tiče prednosti in slabosti prevoza kolesa na strehi ali kljuki, je tako: kolo je veliko laže pripeti na nosilec na kljuki, saj ga ni treba dvigniti, zlasti zdaj, ko med osebnimi avtomobili prevladujejo križanci z visoko streho, med kolesi pa je vedno več električnih, ki so od običajnih zaradi baterij in elektromotorja precej težja.
Namestitev nosilcev na vlečno kljuko je hkrati precej enostavnejša in hitrejša, vseeno pa prinaša določene slabosti:
- Če se vam kdo zaleti v zadek, so kolesa bolj izpostavljena nastali škodi.
- Parkirni senzorji ne delujejo, ko imamo zadaj kolesa.
- (Presenetljivo) večja poraba zaradi porušene aerodinamike.
Prednosti
+ Cenejši.
+ Kolo je v prometni nesreči bolj varno.
+ Na streho lahko damo tudi štiri in več koles (odvisno od strešnih prečk), če ne gre seveda za gorska kolesa, ki so precej širša.
Slabosti
- Nevarnost poškodb pri vožnji pod nizkimi podvozi in skozi predore.
- Umazanija na strehi (velja za gorska kolesa).
- Težavna namestitev kolesa, kadar je avtomobil visok.
- Ni možen prevoz električnih koles
Alternative
- Nosilec, ki ga s tekstilnimi jermeni zapnemo na prtljažna vrata. Mi ga ne priporočamo, saj nam zastira pogled nazaj, prekriva zadnje luči in registrsko oznako.
- Prevoz koles v kombiju, kjer so kolesa na varnem, pripnemo jih lahko z nosilci, tako da se kolo zapne za sprednjo os, ali pa jih privežemo in učvrstimo s tekstilnimi trakovi.
- Prevoz s poltovornjakom, tako da čez zadnjo loputo damo blazino, ki je namenjena prevozu koles, in nanjo naslonimo kolesa.
Preberite še:
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del