Sem Giulietta, sem iz enakega testa kot sanje, a brez srca bi bila samo mašina.
S tem sloganom je v času lansiranja hollywoodska zvezda Uma Thurman predstavljala to italijansko lepotico. Podobno kot prenekatero dekle z modnih brvi tudi Giulietta morda komu ni všeč, a tisti, ki imajo občutek za stil in detajle, v njenem dizajnu vidijo oblikovalski presežek. To Alfo so želeli Italijani izdelovati tudi v Ameriki, a so se potem ob napovedi večje Giulie odločili, da z nekaj izjemami ostane rezervirana predvsem za evropski, azijski in južnoafriški trg.
Kot marsikatera Alfa Romeo tudi ta zvesto sledi nekaterim hišnim smernicam, za katere se je težko odločiti, ali so dobre ali slabe. Tam, kjer bi pričakovali perfekcijo, na primer v notranjosti, so si pri Alfi dovolili nekaj površnosti. Nasprotno pa so tam, kjer bi brez težav spregledali kakšno pomanjkljivost, presegli same sebe. Poglejte si samo, kako so izdelani pokrovčki pesta za dražja aluminijasta platišča. Vsekakor avtomobil za navdušence nad oblikovanjem in tudi tehniko, nikakor pa ne avtomobil za tiste, ki se vidijo v svetu racionalnih odločitev. Navdušencev nad tehniko? Seveda. Giulietta morda res ne ponuja vsega, kar pri tem koncernu imajo, a glede na to, da si platformo deli z Lancio Delto, je jasno, da so za ta model, ki so ga v prvih dveh letih proizvedli v več kot 200 tisoč primerkih, izbrali le najboljše. Ne smete spregledati dejstva, da je imela Delta že leta 2008 v ponudbi 1,9-litrski dizel z dvema turbinama. Evropski kralj dizelskih agregatov Volkswagen se je do te mere resno opogumil šele leta 2014. Zdaj veste, o čem govorimo. Italijani imajo jajca, njihovi avtomobili pa to vsekakor niso. Že dolgo ne več.
O tem avtomobilu ne pišem kot fanatičen oboževalec italijanskih avtomobilov, posredujem vam zgolj dejstva, ki jih gostilniški marketing, ki opeva kakovost posameznih znamk, več kot očitno ne pozna. Če bi ljudje v zadnjih 10 letih kupovali italijanske avtomobile, bi bili avtomehaniki reveži.
A ker ima vsaka romantična pravljica tudi poglavje, kjer idilo zmotijo hudobne čarovnice, je tako tudi pri Giulietti. Športni značaj in živahni motorji so verjetno vzrok, da so se ročni menjalniki pogosto srečevali z okvarami, ki so pogosto zahtevale kar menjavo celotnega menjalnika. Medtem ko dizelski motorji veljajo za zelo zanesljive in neproblematične, so se bencinski motorji MultiAir srečevali z okvarami aktuatorjev, kar se odraža v težavah pri izbiranju programov delovanja motorjev. Ti motorji so tudi zelo občutljivi na kakovost motornega olja, zato je pomembno, da izberete le tisto olje, ki ga predpisuje proizvajalec.
Karoserije teh Alf so dobre, se pa pogosto zgodi, da jo zagode mehanizem za odpiranje vratc rezervoarja, emblemi z Alfinim znakom hitro zbledijo, pojavlja pa se tudi vdor vode v prtljažni prostor pri zadnjem brisalcu. Notranjost na obrabo ni občutljiva, bodo pa že po dobrih sto tisoč kilometrih v kabini sicer odličen vtis nekoliko kazili črički in škripanje prednjih sedežev.
Elektronika je stvar, ki so se je nekoč pri Alfah vsi zelo bali. Eden od razlogov je ta, da je Alfa z nekaj elektronike razpolagala že takrat, ko drugi o tem niso niti sanjali. Pri Giulietti je stvar taka, da zaradi zgoraj omenjenega zamakanja občasno odpove tretja zavorna luč, odpove obvolanska ročica za vklop smernikov in luči, večpredstavnostni vmesnik Blue&me je nekoliko samosvoj, pojavljajo pa se tudi okvare na sistemu start-stop. Z izjemo težav pri sprejemu radijskega signala (ožičenje antene) so to napake, na katere se pravi ljubitelj dobre vožnje in stila preprosto požvižga oziroma se navadi z njimi složno živeti.
Giulietta je na voljo v samo eni karoserijski različici, kot petvratna kombilimuzina, ima nekaj stopenj različne opreme in veliko barv. Ima tudi pestro in zanimivo motorno paleto. Prav veliko pa si tukaj ne morete izmišljevati. Je taka, kot je. Zato zanjo velja – vzemi ali pusti. Veste, tudi z lepimi ženskami pride nekaj križev in težav.
Napisal: Tomažič Matjaž Foto: tovarna/arhiv AM
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del