Prihaja čas za vožnjo z odprto streho, tale japonska krasotica pa za malo denarja poleg vetra v laseh ponuja veliko vozniških užitkov.
Če ste ljubitelj klasike, si z vidika dimenzij in zasnove, po drugi strani pa z vidika sodobne tehnike in zanesljivosti, boljšega roadsterja ne morete izbrati. Prvič zato, ker je ponudba tovrstnih vozil, če pustimo ob strani prestižne znamke, v zadnjih dveh desetletjih zelo omejena, drugič pa zato, ker Mazda MX-5 ponuja prav to, kar tak avto mora.
Motor spredaj, pogon zadaj, posamične obese vseh štirih koles, lahka in precej toga karoserija, motor, ki ponuja ravno toliko moči, da ga je mogoče brez strahu gnati do roba njegovih zmogljivosti. To je načelno vse, kar mora avto, namenjen zabavi in užitku v vožnji, imeti. Res je, da se izkušeni vozniki ne bi branili nekoliko dodelanega vzmetenja in močnejšega motorja, a ti bodo znali ceniti dejstvo, da ta Mazda sodi med tiste roadsterje, ki so bili zasnovani takrat, ko ljubitelji takih avtomobilov še niso bili pomehkuženi.
Motorna ponudba je skromna. Za Evropo sta bila MX-5 namenjena dva štirivaljna bencinarja v kombinaciji s pet- ali šeststopenjskim menjalnikom. Usnjeni sedeži in delna zapora diferenciala pa so postali del serijske opreme po prenovi v letu 2001.
MX-5 je avtomobil, ki redko odigra vlogo prvega avtomobila, zato od njega pričakujemo tudi to, da žepi lastnikov ne bodo obremenjeni zaradi popravil, ki presegajo okvire rednega vzdrževanja. Tudi pri tem ta avtomobilček ne razočara, saj od lastnika, če se je ta pripravljen sprijazniti z nekaterimi neprijetnostmi, ne zahteva veliko.
Mehanika velja za zanesljivo, največji strošek, o katerem bodo morda potožili lastniki, pa predstavlja možnost okvare diferenciala. Ta sicer omogoča zabavo z odnašanjem zadka, a v neveščih vozniških rokah lahko taka agresivnost na njem pusti posledice. Rezervni deli so dobavljivi le v kompletu, zato je popravilo zelo drago. Vsem dirkačem zato priporočamo, da olje v diferencialu menjajo pogosteje, kot to predvideva tovarniška servisna norma. Tako se iz njega odstranijo opilki in okruški, ki bi lahko povzročili škodo.
Če pri tem avtomobilu na pedalu sklopke čutite tresljaje, ni nič narobe. S to težavo so se soočali modeli zadnjih letnikov, ki so imeli vgrajen nov menjalnik, potrebnega je le nekaj več občutka v levi nogi. Kar zadeva mehaniko, drugih pogostih napak ni bilo, le še na stanje cevi hladilnega sistema je dobro biti pozoren pri teh avtomobilih. Pogosto prihaja tudi do okvar vžigalnih tuljav, a to je napaka, ki za popravilo zahteva zanemarljivo vsoto denarja.
Kot večina Mazd je tudi ta bolj, kot bi si želeli, nagnjena k rjavenju karoserije. Korozija se bo najprej pojavila pri sprednjih blatnikih in na dnu, saj je protikorozijska zaščita tam zelo skromna. Če vam uspe najti primerek, ki ga rja še ni načela, ga karseda hitro ustrezno zaščitite, saj se boste tako izognili dragim ličarskim popravilom.
S staranjem pri tem avtomobilu ni veliko težav. Notranjost je trpežna in odporna, zunanjost pa preprosta in brez elementov, ki bi kakorkoli odstopali, se krivili, in tako kvarili mladosten videz tega avtomobila. To pa ne velja za originalna aluminijasta platišča, ki se pogosto luščijo.
Kot rečeno, v kabini boste težko našli kakšno pravo pomanjkljivost. Pri vozilih, s katerimi prejšnji lastniki niso lepo ravnali, lahko pride do težav pri odpiranju in zapahih strehe, prezračevalni sistem pa se sooča z napakami na loputah, ki usmerjajo tok zraka. Ob odprti strehi to seveda ni težava, stvar je nerodna takrat, ko so stekla zarošena.
Mazda MX-5 sodi med pločevinaste lepotice, ki vas bo med vožnjo težko pustila ravnodušne. Je prijazna in zna biti tudi divja. V njej je nekoliko tesno, ni pa premajhna. Ni požrešna in ne zahteva veliko. Njena velika prednost je tudi zasnova. Ta ji bo v primerjavi s poplavo cenovno primerljivih Meganov, CC-jev, Golfov, Aster in drugih nekoč zagotovila tudi bistveno večji potencial in ugled na trgu starodobnikov.
Napisal: Tomažič Matjaž Foto: tovarna/arhiv AM
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del