Stop znak je ena najprepoznavnejših prometnih oznak na svetu, a ni bil od nekdaj takšen.
Stop znak ni le široko prepoznaven znak, pač pa tudi eden najpomembnejših. Prvič se je pojavil pred skoraj stoletjem, ko so v ZDA postavili prve različice tega znaka. A standardizirana evropska različica je nastala šele kasneje, skozi postopno usklajevanje prometnih predpisov med državami.
Prvi znani stop znak so postavili v ameriški zvezni državi Michigan leta 1915. Bil je kvadratne oblike z belim ozadjem in črnimi črkami. V naslednjih desetletjih so različne države eksperimentirale z obliko, barvo in velikostjo znaka.
V Evropi se je znak STOP začel širše uporabljati po drugi svetovni vojni. Do takrat so različne države uporabljale različne oblike prometnih znakov, kar je povzročalo zmedo med vozniki.
Leta 1968 je bila v okviru Združenih narodov sprejeta Dunajska konvencija o cestnih znakih in signalih, ki je določila, da mora biti stop znak osemkotne oblike z rdečim robom, belim napisom STOP in rdečim ozadjem. Namen te oblike je bil zagotoviti enotno prepoznavnost in boljšo vidnost tudi, če je znak pokrit s snegom ali umazanijo.
Standardizacija je pripomogla k večji varnosti v prometu, saj vozniki zdaj prepoznajo znak ne glede na jezikovno oviro. V večini evropskih držav je napis STOP v angleščini, ne glede na nacionalni jezik, da bi bil razumljiv mednarodnim voznikom.
Danes je evropski stop znak obvezen na vseh križiščih, kjer je potrebna popolna zaustavitev vozila. Njegova edinstvena oblika omogoča prepoznavnost iz različnih zornih kotov, kar zmanjšuje tveganje prometnih nesreč.
Z leti se tehnologija prometnih signalov razvija, vendar klasični stop znak ostaja nepogrešljiv del cestne signalizacije, saj njegova enostavnost in učinkovitost še vedno izpolnjujeta svoj namen – zagotavljanje varnosti vseh udeležencev v prometu.
