Priznam, Fiat Tipo v marsičem ni na ravni Golfa in pre-ostale družbe iz zgornjega ranga C-segmenta. Vseeno pa bi vsakemu inženirju, ki je sodeloval pri razvoju Fiata Tipo, z veseljem stisnil roko. Vas zanima, zakaj?
Že dobrih 15 let skupaj z bratom zaradi svoje poslovne dejavnosti nenehno iščeva robustne, prostorne in udobne avtomobile iz segmenta C. Poleg naštetih lastnosti nič ne škodi, če se avtomobil ponaša z dobrim dizajnom in znanim imenom, hkrati pa je ugodna tudi cena. Fiat Tipo izpolnjuje vse našteto, zato sva v službeni nabor vozil pred kratkim dodala že petega. In verjetno ne zadnjega, razen če se ne bo mogoče izogniti nuji po raznolikosti voznega parka.
A naj skočim za hip na začetek. Res na začetek. Že v devetdesetih letih je bil Fiat Tipo, zlasti še pri nas, zelo resen igralec v Golfovem razredu. S privlačno obliko, solidnimi paketi opreme (razen osnovnega modela S) in z motorji, ki so zvesto in brez težav odvrteli na sto tisoče kilometrov dolge poti, je bil Tipo ena od velikih želja nas mladcev. Bil je tako prijetno nenemški. Že samo imena, kot sta Granturismo in Sedicivalvole, so tako romantično nadomeščala trde (čeprav zgovorne) kratice, kot so GT, GTI in 16V.
Medtem ko so si nekateri Tipa zapomnili po takrat relativno senzacionalno novih digitalnih merilnikih (čeprav niso bili, saj jih je Renault v tem razredu predstavil že na začetku osemdesetih let), s(m)o si ga drugi po tem, da takrat, ko je šlo kaj narobe, popravilo nikoli ni bilo drago. Za ceno enega vikend ponočevanja je namreč mehanik naredil celo generalko. Takrat se je zdelo, da so si spretni bog mehanike, pohotni bog oblikovanja in preračunljivi bog racionalnosti naredili Fiata Tipa po svojih željah in potrebah, nato pa ga na našo srečo pozabili na tem planetu, v Italiji.
No, kot kaže so omenjeni trije stari senilneži spet združili moči in na našo veliko srečo po nekaj letih premora končno pripravili avtomobil, ki je več kot dostojno zamenjal priljubljenega Stila. Novi Fiat Tipo je s proizvodnih trakov v turški tovarni zapeljal konec leta 2015 in domala takoj za tem pripeljal tudi v naše prodajne salone. Ker je bil sprva na voljo samo kot štirivratna limuzina, je bil glede na povpraševanje po tovrstnih karoserijah na našem trgu razumljivo spregledan.
Že na polovici leta 2016 pa je Fiat predstavil in kupcem ponudil v izvedbi petvratnega hatchbacka in karavana oziroma kombija (Wagon), do katerih pa Slovenci nimamo nobenih zadržkov. Sicer ne vem, kako bi jih lahko imeli, saj je Fiat Tipo zelo všečen avtomobil. No, vsaj za tiste, ki spremljajo in občudujejo italijansko avtomobilsko industrijo. Prednja maska z žarometi spominja na prestižne Maseratije, zadek pa na dražeče obline modernih Alfa Romeov.
Fiat Tipo si svojo modificirano platformo deli s Fiatom 500X/500L in Jeepom Renegadom. Glede na to, da je, sodeč po paleti modelov, ta platforma več kot očitno namenjena vzdržljivosti in robustnosti, je podvozje temu primerno nastavljeno nekoliko mehkeje, njegova primarna naloga pa je udobno filtriranje neravnin slabih cest. Navkljub modernemu in lepemu klasičnemu italijanskemu dizajnu pa Tipo ne skriva svoje specifične vloge v Fiatovi tržni strategiji.
Po velikosti sodi med prostornejše kompaktne primerke, po občutkih in na otip pa je bolj kot k šminki in dragocenosti usmerjen k trajnosti in odpornosti proti obrabi. Vse našteto zelo zgovorno govori o tem, da je Tipo v osnovi namenjen trgom, na katerih kupna moč ni pretirano velika, hkrati pa so zahteve kupcev zmerno visoke. Oziroma, če povem nekoliko preprosteje, Fiat Tipo je bolj kot po emocionalnih standardih sestavljen po standardih pameti in zdravega razuma. Tudi zato sem prepričan, da je kot tak idealen tudi za Slovence.
Kar se vožnje tiče, vas Fiat Tipo, čeprav v ponudbi ni kakšnih posebno športno vzmetenih in navitih različic, ne bo pustil ravnodušnih. Kljub relativno mehkemu in predvsem udobnemu vzmetenju nagibanja v ovinkih ni veliko, predvsem pa je treba pohvaliti njegovo smerno stabilnost pri večji hitrosti na avtocestnih zavojih, pri čemer je petvratni hatchback še za odtenek stabilnejši od Wagona, pri katerem je malenkost več pozibavanja zaradi daljšega previsa za zadnjo osjo. Mislim, z njim je mogoče voziti res hitro, povsem brez stresa in potenja rok.
Na zavitih cestah in v serpentinah se izkaže kot dovolj okreten in gibek, k čemur pripomorejo tudi relativno lahki motorji. Žal se takrat, ko je servovolan nastavljen na mestno vožnjo, del informacij izpod koles na poti do voznika izgubi, je pa lahkotnost volana v mestu zelo dobrodošla. To, da se Tipo zaradi svoje platforme ne glede na obremenitev obnaša vselej skoraj do potankosti enako, mu štejem v plus.
Vseeno pa je moral Fiat, če je želel Tipa uspešno prodajati v Evropi, poskrbeti tudi za kaprice razvajenih evropskih kupcev. Ti se namreč nekako še vedno lahko odpovejo marsikateremu (v resnici ne nujno potrebnemu) asistenčnemu sistemu, nikakor pa ne več sodobnemu digitalnemu informacijsko-zabavnem sistemu, povezljivosti, solidnemu avdiosistemu ter drugim kabinskim dobrotam. Zavajal bi, če bi zapisal, da je Tipo pri materialih in podrobnostih enakovreden večini evropskih tekmecev. Vsekakor pa ni slab; recimo, da sodi za približno četrt razreda niže. In to je tudi edini kompromis, ki ga je treba za srečo s Tipom nujno sprejeti.
Tradicionalno je zadnji del te rubrike posvečen naštevanju napak in težav, s katerimi se avtomobil pogosto srečuje. Gre torej za poglavje, v katerem bi morali na svoj račun priti italoskeptiki in ciniki, ki svoje avtomobilsko znanje sicer vežejo na gostilniške razprave in zgodbe iz osemdesetih let. Ne trdim, da v ljudskih izročilih ni tudi nekaj modrosti, nisem pa prepričan, da te držijo tudi glede Fiatov. Pri Fiatu je bilo namreč vedno bolj kot zanesljivost in trajnost problematično pomanjkljivo in malomarno vzdrževanje. To še zlasti velja za Slovenijo in preostanek Balkana, kjer so poznane tudi številne goljufije preprodajalcev in različnih uvoznikov, ki so cele flote rabljenih Fiatov prodajali kot nove in podobno.
No, glede aktualnega Fiata Tipa je stvar taka, da po relativno kratkih petih letih ni pokazal nobenih omembe vrednih in tipičnih napak. Izključno prva serija (v glavnem limuzin) se je srečevala z napako na napeljavi voznikovega airbaga, ki pa je bila v okviru vpoklica odpravljena. Vse drugo deluje brez kakršnihkoli težav. Zelo redko se pojavi kakšna elektronska malenkost, ki jo na servisu odpravijo s preprogramiranjem. Resne in verodostojno evidentirane tipske težave boste zaman iskali tudi na spletu.
Kljub temu da s Tipom ni težav, pa je, preden se odločite za nakup, vseeno dobro vedeti nekaj več o modelu, predvsem o stvareh, ki bi zaradi vašega lastnega prepričanja lahko vplivale na vašo morebitno odločitev in kasnejše zadovoljstvo.
Fiat Tipo je v duhu tega, da cenovno ustreza različnim trgom, dobavljiv z dvema tipoma armaturne plošče. Predvsem pri prvih in osnovnih modelih je bil informacijsko-zabavni sistem integriran v armaturno ploščo, pri novejših in bolje opremljenih modelih pa je osrednji zaslon tabličnega tipa in ponuja bistveno boljšo uporabniško izkušnjo.
Če se boste odločili za avtomatski menjalnik, je dobro vedeti predvsem to, da so bili modeli, izdelani do jeseni 2016, opremljeni s klasičnim avtomatskim menjalnikom (japonski Aisin), konec leta 2016 pa so v model z 1,6-litrskim Multijetom (dizel) začeli vgrajevati dvosklopčni DDCT. Ta je sicer zelo redek, je pa dober, le v mestu lahko pogrešate nekaj več uglajenosti. Bencinskih motorjev je zelo malo, osnovni 1,4-litrski s 95 'konji' pa bo zadovoljil le umirjene voznike, ki prevozijo malo kilometrov.
Enako močan, vendar občutno varčnejši je 1,3-litrski dizelski Multijet, s katerim je vožnja tudi prijetnejša zaradi bogatega navora. Optimalna izbira je tako 1,6-litrski Multijet s 120-'konji', ki sicer res deluje nekoliko bolj grobo, je pa ob dokazani varčnosti tudi zelo zanesljiv in trajen. Edino, kar poleg rednega vzdrževanja ta motor zahteva, so periodične daljše vožnje, s katerimi se ob samodejni regeneraciji ohranja brezhibnost DPF-filtra.
Da je Fiat Tipo avtomobil, s katerim s(m)o lastniki očitno zelo zadovoljni, ob precej pogostem pojavljanju na cesti dokazuje tudi zelo skromna ponudba rabljenih, ki v času nastanka tega članka šteje le okrog 30 vozil, cene pa so skoncentrirane v razponu od osem do 11 tisoč evrov. Da je s svetom nekaj zares narobe, nas že leto dni opominja celotna virusna situacija, poleg tega pa je Fiat postal manj problematičen od Toyote. No, vsaj to drugo za nekatere med nami niti ni posebno sveža novica.
Tehnični podatki: FIAT TIPO (2015-2020) (sedan, 5V, Wagon)
Mere (dolžina/širina/višina/teža): 4.532; 4.368; 4.571mm /1.792 mm /1.510 mm /1.320–1.540 kg
| Motor | Gorivo | Valji | Prostornina cm3 | Moč kW (KM) | Navor Nm |
| 1,4 | bencin | 4 | 1.368 | 70(95) | 130 |
| 1,4 T-Jet | bencin | 4 | 1.368 | 88(120) | 215 |
| 1,6 | bencin | 4 | 1.598 | 81(110) | 152 |
| 1,3 Multijet | dizel | 4 | 1.248 | 70(95) | 200 |
| 1,6 Multijet | dizel | 4 | 1.598 | 88(120) | 320 |
Pogoste okvare
| Vrsta okvare | Modeli, pri katerih se okvara pogosto pojavi |
| instalacija voznikovega airbaga | modeli do letnika 2016 |
| potrebna je kakšna daljša vožnja | dizelski modeli (DPF-filter) |
Priporočamo
- bencinski motor:1,4 T-Jet
- dizelski motor:1,6 Multijet
Novo na Metroplay: Ajda Rotar Urankar in David Urankar iskreno o zakonu in težki življenjski preizkušnji