Zgodovina: Simca - žrtev preuranjenih prevzemov

Koliko športnih avtomobilov s tremi sedeži (klopi, ki jih uporabljajo ameriški avtomobili, ne štejejo) v sprednji vrsti poznate? Verjetno ne prav veliko, morda McLarna F1 (in po novem McLarna Speedtaila), potem pa se počasi konča. A pred desetletji je nastal še eden, javnosti veliko bolj dostopen trisedežnik, Matra-Simca Bagheera. Čeprav je za njegov nastanek krivo podjetje Matra, se bom danes posvetili njihovemu partnerskemu podjetju Simca, ki je v svoji kratki zgodovini pustilo velik pečat.

Zakaj kratki? Naj povemo, da je znamka na trgu ostala manj kot pol stoletja, natančneje 45 let. A začetki so bili veliki in ponosni, za kar se morajo zahvaliti eni od največjih in najpomembnejših znamk v avtomobilski industriji, Fiatu. Italijansko podjetje je znamko v Franciji kot nekakšno podružnico oziroma zastopništvo za svoja vozila ustanovilo leta 1934 s pomočjo italijanskega poslovneža, Enerica Teodorja Pigozzija.

Zgodba Pigozzija (ki se je pozneje preimenoval v Henrija) je vsekakor pestra. Svojo poslovno pot je začel pri le 14. letih, leta 1912, ko je po nenadnem izginotju očeta prevzel vodenje manjšega družinskega transportnega podjetja. A le nekaj let pozneje, po koncu prve svetovne vojne leta 1918, se je Pigozzi preusmeril v avtomobilsko industrijo. Uspelo mu je namreč pridobiti licenco za distribucijo britanskih in ameriških motociklov, ki so vojaškim silam obeh držav ostali po vojni.

Ob pravem času na pravem mestu

V poslu z motorji je bil Pigozzi le dve leti, nato pa ga je pot zanesla v Nemčijo in pozneje v Francijo, od koder je začel izvažati odpadno jeklo in prav omenjena dejavnost je bila ključnega pomena za njegovo prihodnost. Med najpomembnejšimi kupci jekla je bil namreč Fiat in posledično tudi Giovanni Agnelli, njegov lastnik, s katerim se je Pigozzi prvič osebno srečal leta 1924. Trenutek je bil pravi, saj je ravno takrat Agnelli začel širiti svoje podjetje v Francijo. Za ta projekt je potreboval človeka, ki je poznal razmere na tamkajšnjem trgu, in Pigozzi, ki jih je poznal, je bil pravi za to. Leta 1926 je tako Henri Pigozzi postal generalni distributer za vozila znamke Fiat v Franciji.

A ambicije so bile večje. Pigozzi se namreč ni zadovoljil le z distribucijo avtomobilov, ampak se je lotil tudi proizvodnje Fiatovih avtomobilov. Ustanovljeno je bilo podjetje SAFAF (Société Anonyme Française des Automobiles Fiat), ki je v šestih letih proizvedlo okoli 30 tisoč vozil, in ko je Fiat leta 1935 kupil novo tovarno v Franciji, je bil SAFAF temelj za nastanek nove znamke: Simca.

A prav veliko se sprva ni spremenilo. SIMCA oziroma Société Industrielle de Mécanique et de Carrosserie Automobile je namreč še vedno skrbela za izdelavo Fiatovih avtomobilov. A modelna paleta se je do začetka druge svetovne vojne vztrajno širila, 'francoski' Fiati pa so na pokrovu motorjev in maskah hladilnikov ponosno nosili logotip obeh podjetij, Fiat-Simca. Prav med drugo svetovno vojno je Simci partnerstvo s Fiatom prineslo dodatno korist, saj znamka kot edina izmed velike francoske četverice ni utrpela gmotne škode zaradi bombardiranja – po mnenju marsikoga gre zahvala za to dobrim odnosom med družino Agnelli in italijanskim diktatorjem Benitom Mussolinijem.

Koristi na obeh straneh

Kljub domnevni povezavi z italijanskim režimom pa po koncu vojne Simca ni imela prevelikih težav z nadaljnjim poslovanjem. Nasprotno, že proti koncu vojne, decembra 1944, je podjetje ameriška vojska izbrala za partnerja pri proizvodnji in servisiranju terenskih vozil Jeep ter izdelavi nadomestnih delov. Skupno je Simca proizvedla 35 tisoč vozil, s tem pa bila na vidiku ameriške avtomobilske industrije.

Prav konec vojne je hkrati pomenil vse manjšo povezanost Simce s Fiatom. Njihovi avtomobili so sicer še nekaj let ostali v proizvodnji, a prihajali so novi, razviti znotraj Simce in Francije. Po drugi strani je Simca prišla pod drobnogled francoske vlade, ki je želela podjetje nacionalizirati. Pigozzi je temu seveda odločno nasprotoval in na koncu mu je uspelo doseči kompromis, da podjetje (v nasprotju z Renaultom) ostane v njegovi lasti, da pa bo v tovarni v kraju Nanterre začel proizvodnjo modela AFG, s katerim je vlada želela konkurirati nemškemu Volkswagnu.

V prihajajočem desetletju je Simca končno postala pravi masovni avtomobilski proizvajalec. Ne nazadnje je letna proizvodnja do leta 1959 narasla na 225 tisoč vozil, s čimer je na francoskih tleh za Renaultom postala drugi največji avtomobilski proizvajalec. Ob tem se je leta 1956 razširila še v Brazilijo, leta 1958 pa je prevzela še neko drugo avtomobilsko znamko, Talbot Lago. Delno je k temu pripomogel Ford, ki je v tem času poskrbel za delni odkup znamke in posledično vpeljavo velikih ameriških osemvaljnikov v evropske avtomobile.

Prevzem in drvenje proti bridkemu koncu

Lastništvo s strani Forda pa ni trajalo prav dolgo. Že leta 1958 je namreč 15-odstotni delež odkupil Chrysler, v prihodnjih letih pa se je ta delež le še povečeval. Leta 1963 je imel tako Chrysler (oziroma njegova evropska veja Chrysler Europe, pod katero so delovala nekatera druga avtomobilska podjetja) v lasti že 64 odstotkov delnic Simce. Večinski delež je ob vse manjšem interesu Fiata za podjetje pomenil nadzor nad delovanjem uprave in še istega leta je moral zaradi Chryslerjeve odločitve vodstvo Simce zapustiti njen predsednik ter ustanovitelj Henri Pigozzi. Umrl je le 18 mesecev pozneje, 18. novembra 1964, zaradi srčnega napada.

Leto 1970 je pomenilo začetek konca za znamko Simca. Tega leta je namreč Chrysler sprejel odločitev in podjetje preimenoval v Chrysler France, s tem pa si še podredil francosko znamko. A čeprav je bilo sprva videti, kot da se bo znamka razvijala naprej, je Chryslerjevo lastništvo počasi začelo postajati breme. Chrysler Europe je namreč začel propadati in leta 1977 se je Chrysler umaknil iz Evrope. Znamko Simca je prihodnje leto sicer prevzel Peugeot, a jo je že leta 1979 dokončno ugasnil. Njen duh je sicer živel še naprej: eden izmed zadnjih Simcinih prototipov je bil avtomobil, ki mu je bilo dodeljeno ime Talbot Arizona, je namreč zaživel kot Peugeot 309, ki je v proizvodnji ostal vse do leta 1993.

Da bi znamka Simca še kdaj zaživela, je za zdaj bolj malo verjetno. Kljub temu pa je ne smemo pozabiti, saj gre za znamko, ki je v času obstoja svetu predstavila zanimive rešitve; nekatere, ki so ostale zgolj na papirju in v konceptih, ter druge, ki so zaživele v praksi. Ena izmed serijskih rešitev je Matra-Simca Bagherra z začetka članka, poleg tega je francoska znamka med prvimi uvedla računalniško vodeno delovanje motorja (ECU), že leta 1958 pa so predstavili prototip avtomobila z glasovnim upravljanjem in radarjem – sistemi, ki šele danes prihajajo v serijske avtomobile.

Preberite še:

• Test Talbot Simca 1510 SX
• Test Chrysler Simca Horizon SX
• Test Matra Simca Rancho
• Test Simca 1308 GT
• Test Matra Simca Bagheera

Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem