Bil sem sovoznik . . In bilo me je strah.
Red Bull je nekaj posebnega. Pa ne Red Bull kot pijača, ampak Red Bull kot blagovna znamka, ki sponzorira (med drugim) ekstremne motošporte. Na letošnji Dakar so se odpravili v vseh treh različicah: na dveh kolesih, z osebnim avtomobilom in s tovornjakom. Tri zmage in še nekaj drugih stopničk!
Dvokolesnik je seveda (avstrijske) znamke KTM, a na prizorišču, ki ga vidite na fotografijah, ni imel sreče: zelo nizke temperature, zmrznjena podlaga, pretežno sneg . . Še vrhunskim motociklistom ni uspelo uprizoriti spektakularnih voženj, Luc Alphand (ja, tisti! ) pa, čeprav vsa čast mu, je bil videti kot nedeljski voznik.
Ah, štiri kolesa. In gume z žeblji. Govorim o Touaregu, ki menda s tistim, ki ga videvate na cestah, vsaj na pogled nima skupnega nič – razen morda desne obvolanske ročice. Daje pa zver občutek, kot da je izdelana s tipično natančnostjo najvišje vrste – za oporo vratom služi (denimo) majcen, a tehnično brezhiben blažilnik, ki bi bil lahko tudi čudovit okras na pisalni mizi kakega inženirja.
In še enkrat: štiri kolesa, a tokrat brez žebljev. Nič hudega, Rusi imajo stvar pod nadzorom, vsaj vedejo se tako. Toda slabo je, če se v Kamaza usedete, potem ko ste si ogledali Touarega. Zakaj? Kamaz je videti, kot bi ga izdelali na hitrico v muzejskem vignju v Kropi, a ne z najmanjšim kladivom. Toda po krajšem premisleku je jasno: zgodovina govori zase, predvsem pa pove, da je takšen Kamaz že kako desetletje vladar vztrajnostnih relijev po vsem svetu. Očitno pristop k zadevi deluje, in to uspešno.
Dan je sicer pretežno minil v prestopanju na dveh nogah in čakanju na vrsto, a se je na koncu splačalo. Kamnolom sredi Alp, rahlo preurejen v krožno pot z nekaj ovinki in dvema skokoma, je bil krasen poligon pa tudi vreme je nekaj ur 'držalo'.
Večina nas ve, da je gledanje televizije eno, stanje poleg dogajanja pa drugo – doživetje je tu resnično. Že to, kako elegantno okoreli in prav nič čedni Kamaz poleti in pristane v skoku, je vredno takšnega obiska (mimogrede: Touareg je pri enakem početju videti okoren kot slon v balerinkah); ali pa to, kako Touareg dirkaško zarohni, ko v ovinku pri kakih 120 kilometrih na uro rahlo poskoči in daje pri vsakem od 49 ponavljanj občutek, da se ne bo le prekucnil, ampak kar odkotalil. Pa se ne.
Mimogrede: Kamaz pri vseh možnih vragolijah, ki si jih pri tovornjaku sploh ne morete zamisliti, deluje podobno tiho kot ljubljanski mestni avtobus.
Kratko, a sladko. Prideš, vidiš, v nekaj trenutkih spoznaš smisel oporoke, potem pa v okrilje dobrega starega toplega avtomobila z ogrevanimi sedeži in domov. In razmišljaš, kako bi nekako prišel do Rusije in s kamazovci prebil kak dan treninga.
KTM 690 Red Bull
motor: 1-valjni, 4-taktni
vrtina × gib (mm): 105 × 80
gibna prostornina (cm? ): 654
kompresijsko razmerje: 11, 5 : 1
največji navor (Nm pri 1/min): 72, 5 pri 6.000
zagon motorja: električni zaganjalnik
mazanje motorja: oljno z dvema črpalkama
hlajenje motorja: tekočinsko
menjalnik: nožni (6)
okvir: krom-molibdenove cevi
krmilo: aluminij
gib vzmetenja spredaj/zadaj (mm): 300/310
medosna razdalja (mm): 1.510 +/- 10
najmanjša razdalja od tal (mm, neobremenjen): 320
višina sedeža (mm, neobremenjen): 980
posoda za gorivo (l): pribl. 36
masa (kg): 162
Volkswagen Race Touareg 2
motor: 5-valjni, vrstni, turbodizelski, neposredni vbrizg
gibna prostornina (cm? ): 2.500
največja moč (kW/KM): pribl. 206/280
največji navor (Nm): več kot 600
menjalnik, pogon: ročni, sekvenčni (5), stalni štirikolesni, trije mehanski diferenciali, viskozna zapora diferenciala
karoserija: jekleni prostorski okvir, dvoje vrat, nenosilni deli iz umetne mase (ogljikova vlakna)
masa (kg): 1.790
Kamaz 4911
motor: 8-valjni, oblike V, turbodizelski
največja moč (kW/KM pri 1/min): pribl. 610/830 pri 2.500
največji navor (Nm): 2.700
menjalnik, pogon: ročni (6), štirikolesni
kabina: trisedežna
največja hitrost (km/h): 165
posoda za gorivo (l): 1.000
masa (kg): 8.500
Iz oči v želodec . .
Saša Kapetanovič: Prestopanje z noge na nogo. In tako celo večnost, saj bi se vsi vozili s Sainzem, kajpak. Vmes desetkrat preštejem, koliko novinarjev je še pred mano. Vsi ti gredo na živce, samo zato ker so pred tabo. Kamazovci medtem skorajda prosijo ljudi, da bi prisedli v tovornjak. A se zadržujem, ker slutim, da mi bo potem nekdo rekel: »Sori, nič ne bo s Sainzem, ker si že odfural svoje v tovornjaku.« In končno, Redbullova teta se dere: »Zaza, zaza? « (kar naj bi bilo Saša, Saša? ). A ni bilo potrebe, saj sem že vedel, kdaj sem na vrsti, in sem že stal s čelado na glavi pred sovoznikovimi vrati.
Se usedem in se sam pripasam. Vse zato, da bi Sainz videl, da nisem novinar 'žute štampe', ampak da sem v dirkalnikih domač in da lahko greva na polno. Očitno je dojel. Carlos je profesionalec in čisto možno, da je pred tem vso trumo ljudi peljal enako hitro, ampak vam povem …
Letela sva. Dobesedno tudi. Na stezi je bilo kar nekaj nameščenih skokov pa tudi tam, kjer niso bili predvideni, je ta dvakratni svetovni prvak v reliju za volanom naredil tako, da smo skakali iz ovinka v ovinek. Grbina pred ovinkom in hop, že postavi avto tako, da čez grbino skoči počez, in potem v tem slogu tudi odpelje ovinek. In tako cel krog. Kratek krog. Prekratek krog. Jaz bi raje malo daljšega. Recimo tistega po Južni Ameriki. Tvegam tudi kakšno poškodbo ključnice, če je treba, tako kot Sainzev sovoznik Michel Perin.
Vinko Kernc: Rusi so vesolje daleč od Nemcev. Ampak povprečen Slovenec si bo to zagotovo razlagal napačno – Rusi so v vesolju bili, in to večkrat, in to s svojimi napravami, Nemci pa so bolj ali manj gledali od daleč. Res da so šli Rusi 'gor' po (tehnični) zaslugi (nekaterih) Nemcev in da je bilo povojno stanje pač Nemcem nenaklonjeno, a pustimo teorijo.
Skratka: Rusi iz Kamaza se vam morajo prikupiti in na koncu vam postane všeč celo cirilica. Kamaz 4911 je v najbolj mogočo nemoderno modro barvo odet tovornjak, ki se od kvadra loči le po robovih, odbrušenih z obličem, in štirih kolesih. Ampak od leta 1988, ko so se pojavili, so bolj ali manj le zmagovali na vztrajnostnih relijih.
Vrsta pred 'nemškim' moštvom je bila ohoho dolga pa še podpis izjave v slogu 'nisem bil tam' so zahtevali, kamazovci pa so malo manj kot prosili, kdo bi šel k njim. Torej: k njim! Firdaus Kabirov, voznik in zmagovalec letošnjega Dakarja, je s čelado in z izrazom na obrazu videti kot deček, ki je prvič sedel na bicikel. Mirno čaka, ne govori angleško, ponudi francoščino, ampak Slovani se bomo pa menda razumeli.
Vprašam: »Je tole v celoti ruski izdelek? « »Ruski, « odgovori s ponosnim nasmeškom. »Cel? « »Cel, « z istim nasmeškom. »Menjalnik tudi? « »U, menjalnik nemški. ZF.« »Pogon? « »Pogon tudi nemški. ZF.« Medtem se je v ta trised namestil tudi Grk in Firdaus požene. To se mora prekucniti, si mislim. Firdaus je očitno drugega mnenja. Ahraaan, ahraaan, in tako naprej. Pridemo do skoka, plin! Iz jeklene ročice pred seboj stiskam vodo, hop, tišina, kabum (pravzaprav zelo zelo tih kabum) in plin. Na najostrejšem ovinku pa – ročna zavora! In takoj zatem drugi skok: hop, tišina, tih kabum. Dva kroga in zdelo se mi je, da sem ročico stanjšal na polovico. Firdaus pa, kot da vozi bicikel. Z nasmeškom.
Kamaz je tudi znotraj dokaj tih (sploh za dirkalni voz), nič ne ropoče, tudi podvozje je tiho, sploh pri doskokih, in da, ni se prekucnil, navkljub fizikalni teoriji, ki je nesporno trdila, da se bo. Ruska tehnika deluje (očitno) in ruski voznik jo zna lahkotno krotiti. To je najpreprostejši recept za zmago na vztrajnostnem reliju.
Vinko Kernc, foto: Saša Kapetanovič, Red Bull