Varnost mojega Passata je zelo pomembna, zato ga pred daljšim potovanjem pustim na parkirišču letališča, kjer počiva in si nabira energijo. Tako kot jaz na potovanju.
Največji narodni park v Braziliji Chapada Diamantina je raj, kjer GSM ne dela in kjer te v večernih urah pričakata prijazen postrešček Ivan in Claud. Simpatičen Francoz, ki ga je pot pripeljala sem pred 15 leti, je ostal tu ter postavil biokmetijo. Nahranil nas je s svojimi ekološkimi pridelki, ki rastejo približno deset metrov od našega hotela (pousada), in sicer na drevesih, grmičevju, na tleh . .
Sploh ne vprašaš, kaj ješ, ker je vse dobro. Jedli smo lazanjo, ki ni bila mesna, a je vseeno imela okus po mesu. Če hoče kdo shujšati, naj pride sem; in ne bo shujšal samo zaradi hrane, ampak tudi zaradi trekingov. Ti so nas čakali v prihajajočih dneh.
Zjutraj pa hribi, planote, reke, zvok neokrnjene narave in kolibri namesto budilke. Zajtrk. Ufff, pečene ali kuhane banane, z drevesa pravkar utrgan mango, ananas, ocvrt kruhek iz . . buuu, sok iz neznanih sadežev, kava z njihovega vrta . . Po zajtrku je bilo treba počivati - ulegli smo se v visečo mrežo in poslušali pesem škržatov. Potem smo šli malo po vasi, ki je od našega domovanja oddaljena pol ure hoda. Del vasi je tlakovan, vse drugo pa je pesek.
V vasi, v kateri vsaka hiša kaj ponuja, ni avtomobilov. Po njej so se poleg nas Slovencev sprehajali le osli ter hipiji z vsega sveta, ki živijo v komunah in se ukvarjajo s tem, kako bodo rešili svet. Zagledali smo ‘internet cafe’ - a je to mogoče? Ja, je, čeprav je odprt samo pol ure na dan. Vasica ima 15 hišk, vsaka meri vsega 30 kvadratov. Barov je seveda več. Na osrednjem trgu je tudi cerkev, ki pa je bolj podobna našim kapelicam.
Kam smo prišli? In zakaj? Želeli smo odkrivati neznano lepoto narave. Chapada Diamantina je prelep narodni park (kot park je bilo to območje registrirano leta 1985) z gozdom, z majhnimi in velikimi slapovi, s tolmunčki, jezerci, jamami, hribi, planotami . . Tu je življenje še vedno divje, saj lahko v naravi poleg veliko vrst ptic in opic (da ne omenjam kač) vidiš celo pumo. Tu je tudi slap, imenovan Cachoeira da Fumaća. Po dolžini padca (380 m) je drugi največji na svetu, a ker je v tem obdobju suša, slapa ni.
Treking na Fumaćao, načrtovan za naslednji dan našega pohajkovanja, je bil odpovedan, zato smo se odločili za krajši in seveda lažji treking, in sicer na Rio Preto. Strma pot navkreber je dolga približno dva kilometra, ozračje je soparno, vendar ko prideš na vrh do tistih malih jezerc, pozabiš na povečan srčni utrip med vzponom ter na to, da si komaj preživel vročino in strah pred divjino. Nobene kače ali pume nismo srečali, še ptice ne. Torej se tudi živali skrivajo pred vročino.
V tem času naj bi bilo na tem območju veliko dežja, vendar se kot povsod po svetu tudi tukaj podnebje spreminja, tako da dežja ni bilo že ves mesec. Po napornem pohodu, vmesnem kopanju, sončenju in kičastem uživanju smo se vrnili okoli 17. ure, saj se znoči že ob 17.30. Ker te poti poznajo le vodniki in domačini, si brez njih izgubljen. Sonce in hoja sta naredila svoje, zato smo po večerji le počasi srkali vince in se na terasi pogovarjali z drugimi turisti, prijateljici pa sta šli v indijansko savno. Ta je zelo majhna, okrogla, v notranjosti so indijanske poslikave, v sredini pa vroči kamni.
Kamne segrejejo tako, da zunaj najprej zakurijo ogenj, nato pa jih položijo na žerjavico. Tam jih pustijo približno 45 minut, dokler ne postanejo dovolj vroči. Ker je bil prostor v savni majhen, smo preostali člani druščine raje posedeli zunaj ob Boticelliju (brazilsko vino) in si privoščili koruzo. Kot zanimivost naj omenim, kako smo jo pripravili - oblečeno v perje smo jo položili na žerjavico in čez 15 minut je bila pečena. Mljask . .
Naslednji dan smo nasedli na turistično zvijačo in šli v jamo Lapa Doce, ki jo je leta 1992 odkril neki Francoz. Zanimiva je zgolj zato, ker sta v njej pesek in stalaktit, ki ima, tako pravijo, edini na svetu obliko kroglice z bodicami. Res je lep. V jamo greš s čelado, ki te prav gotovo približno 15-krat reši, da si ne razbiješ glave. Svetlobo so oddajale le baterije in laterna. Med ogledom smo morali kar nekajkrat po vseh štirih, saj so prehodi iz ene jame v drugo precej nizki. Na srečo pa niso ozki, saj bi drugače dobila klavstrofobičen napad.
Nekje na koncu poti nam je vodnik rekel: »No, zdaj bom ugasnil laterno, vi pa baterije, tako da bomo lahko minuto uživali v zvoku jame oziroma v popolni tišini Modre sobe.« Seveda ta ‘zvok’ sliši le tisti, ki to želi in ve, kaj mora slišati. Pri poslušanju pa sta nas zmotila zaljubljenca, ki sta se glasno poljubljala in mečkala. Popolnoma neprimeren trenutek za te sladkosti življenja. Pričakovane nirvane torej nismo doživeli.
Potem nas je vodnik želel odpeljati še v Belo sobo, vendar smo imeli dovolj, predvsem pa nam je primanjkovalo zraka - pretoka zraka v jami namreč ni. Naslednja postaja je bila jama Pratihna, iz katere priteče reka. Izposodili smo si maske, plavuti . . in skok v vodo. Tam pa tema, zato smo prižgali baterije. Najgloblja točka jame je na 84 metrih. Želeli smo si jo ogledati, a čeprav smo imeli baterijo, nismo ničesar videli, le občutek je bil grozen. Ob izhodu iz jame smo lahko videli samo nekaj ribic. Potem pa - juhej. Po vrvi smo se z višine približno 25 metrov kot Tarzan in Jane spustili na drugo stran reke. Tam smo si na lepo urejeni plaži in kopališču privoščili zasluženo pivo.
Dan za tem smo šli na treking brez vodnika. Naš cilj so bili slapovi Angelice. Prišli smo še dlje, in sicer na slapove Apurasau. Bili smo resnično na koncu sveta, kjer ni drugega kot voda in gozd. Le kompas in voda sta nam kazala smer. Ker smo ‘pametni’, vemo, da te voda pripelje do ljudi, in to je bila nekakšna orientacija in zaupanje v naše početje. Rekli so nam, da je do Angelice le 20 minut hoda. Ampak mi smo kar hodili, hodili, hodili . .
Ker nismo več našli poti ob reki, smo hodili po reki in se počasi premikali proti toku. Po eni uri nam je bilo že čudno, da še nismo na cilju. Ustavili smo se in se začeli spraševati, ali smo popolnoma izgubili orientacijo, kdo bo šel levo, kdo naravnost in kdo desno, kje se bomo potem srečali, če se bomo, kdo bo potem zaradi preživetja koga najprej pojedel . . Skratka, sestavili smo priročnik Kako preživeti v džungli. S seboj smo imeli le nekaj vode in napolitanke.
Soglasno smo se odločili, da bomo hodili še pol ure in morda bomo prišli, če že ne do slapov Angelice, pa vsaj do slapov Apurasau, ki naj bi bili od Angelice oddaljeni 45 minut. V tistem trenutku smo zagledali puščico na kamnu, ki je kazala levo, in smo ji sledili. In potem smo za ovinkom zaslišali močan tok in zvok slapov ter ljudi. Jeee, našli smo slapove. Katere že? Ha, Apurasau seveda.
Usedli smo se in uživali v svojem dosežku. Ko smo se vračali, smo spet iskali pot nazaj oziroma pot do slapov Angelice. Prišli smo do kraja, za katerega smo mislili: to je to. A nas je Claud razočaral in rekel, da to žal niso slapovi, ki jih iščemo. Kakorkoli, bila je izkušnja več. Zvečer pa na avtobus ob 22.45 in nazaj v Salvador. Avtobusi pa . . Priznam, zaželela sem si, da Passat ne bi bil parkiran na letališču, da bi se lahko zleknila v njegove udobne sedeže in bila na cilju trikrat hitreje. Ja, včasih ima civilizacija precej prednosti. In supertestni Passat je ena od njih.
M. S. Lukašev, foto: M. S. Lukašev
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem